MOJ SVET

Veliko je pregovorov o sreči in tarnanju. A je tako, da nas sreča spremlja tudi, ko se je ne zavedamo. Sreča je na strani srečnih. Kakorkoli je že s to stvarjo, tako naj tudi ostane. Sobota, junija, je bil izrazito »fein dan«. Odločitev za plezanje v Veliki Babi pravzaprav ni bila moja želja. Sem bolj zelen in kar manjka mi kakih slavnih sten, predvsem imen, kot je bilo jeseni, plezanje v Triglavski,…! Ampak  moji predniki si sploh niso drznili laziti po tej gori, Veliki Babi na Jezerskem! Jaz pa sem na koncu brez mejnega problema z lahkoto rekel, da je bil »fein Tag«.

Velika Baba, Centralna smer

Spet sem na polno namatral nahrbtnik. Kar ponavlja se, da vedno predvidim prevelike potrebe za »skladiščenje«. Dokler smo se v temi vozili v avtu, je bilo še vse lahko in z nasmeškom na obrazu. Stvari so se razkadile, takoj ko smo tudi sami zagrizli svežo jutranjo meglo čudovitega raja na Jezerskem. Častno nošenje plezalne vrvi je pripadlo ravno meni. Kar žal mi je ljudi, ki se ob strani peljejo po dolini in niti ne opazijo odmaknjenega sveta. Mene pa vedno mika opazovati tisto tam zadaj, malo drugače… Hitro smo prehodili pot skozi bukov gozd, nekaj malega smo tavali po melišču in po kozji stezi. Kot otroška igrača se nam je med razbitimi skalami postavil nasproti ledeni most. Le razmišljanje je bilo v hipu drugačno. A bil je prijetna popestritev. Oči so se pasle po Kočni, po Grintavcu, po Dolgem hrbtu , po Skuti, cel venec mogočnih Kamniških pečin je zapiral kotlino, v katero smo rinili. Čiste so bile gore, sveže oprane od včerajšnje nevihte. Na levi se nam je nasmihala naša Velika Baba, ki je čez čas v njeni veličini nismo več videli. Kmalu smo stali pod njo. Kako z veseljem sem vrgel častno darilo iz nahrbtnika. Tinkara, ki mi vsekakor ni zavidala darila, mi je privoščila velik nasmešek. Ampak take so navade med prijatelji. Zbadanje in pikanje, končni ton je pa le vzpodbuda… Gledamo pozitivno. Praznili smo nahrbtnike. Pripenjali smo si železje, a dolgo smo odlašali z obuvanjem plezalk, saj zmeraj nekoliko tiščijo. Prvi raztežaj, prvo ogrevanje. Lepo je steklo. Naslednji raztežaji po platkah so že ustvarjali več adrenalina v telesu. Ko je prvi utihnil in izginil v tišino, si niti v daljavi nisem upal prikrasti kako stransko misel. Če bi zahteval levo, bi brezpogojno dvignil levo…. A vedno ni tako napeto. V gorah se počutim kot na masaži, le grabljenje je drugačno. Več je za dušo. A prvi v navezi je moral hudičevo grabiti petdeset metrsko vrv, dobesedno. Ob pogledu proti piramidi Grintovca, ki stoji frontalno, se kar zbega misel in koncentracija. Velikokrat sem mu že preiskoval skalovje. A tokrat sem se trudil koncentrirati na platke. Po nekaj raztežajih smo spet zavijali v razbite skale. Uh, kakšna osvežitev zame. A na žalost je Šerky priganjal in vlekel, kot vol brez duše. Nebo se je začelo kisati in razbral sem, da ga je skrbelo opoldansko vreme. Že dobre štiri ure smo se raztegovali v steni, pa še ni hotel izplezati! Včasih imam občutek, da kar preveč improvizira. Po skici in navodilih naj bi Centralna smer trajala pet do šest ur. On pa že drugič najde te »hudičeve plošče«! Spet nekaj raztežajev, ki sem se jih bal. »Pa mrtev bi našel izhod«! Končno naravnost v nizke Boričevce, ki se jih pa tokrat nisem razveselil. Opoldansko sonce je začelo lepo mahati z žarki in na varovališčih smo se olajšali za kak kos obleke. Torej nevihte tokrat na grebenu ne bo. Vrh ni bil več daleč. Dobesedno smo se izpregli in spet napolnili nahrbtnike z opremo, želodce pa nabasali z zadnjo vlago iz plastenk. Ko si enkrat ponosen na doseženo plezarijo, ti zmaga da še dodatno moč. Kar tekmovali smo, kdo bo prvi stopil na končno višino. Nekaj posnetkov na vrhu za zgodovino in vrnitev. Dogovorili smo se za sestop čez Jenkovo planino in obisk pri prijatelju Davu. Hoja po grebenu je bila zanimiva in je dopuščala plavanje misli za čudovitimi razgledi. Spet in spet se je dokazovala hitra pot duha, le telo pa ostaja prepogosto ovira! Verjetno bomo še dolgo nosili v sebi okus piva, ki smo ga sanjali celi dve uri sestopa in ga končno srknili na ranču. Srečanje s prijatelji, močan stisk roke in pivo. Davo in Petra sta uganila, kaj tisti trenutek najbolj potrebujemo.

Bil sem srečen in zavedal sem se, da je bil popoln, lep dan.

Hvala, ker smo prijatelji

Komentarji bralcev ( 3 )

Jaka kaže Uršljo

Pride tak trenutek, ko enostavno moraš pobegniti v samoto, sicer bi pobil pol bližnjega sveta. Kako plemenit in močan je prvi miselni namig! Grem na Peco, Obir, Raduho ali samo na Uršljo »špricat« energijo. Z mojega kraja bivanja so vse te gore daleč le za ogrevanje motorja avtomobila. Korošci se jih vedno z lahkoto dotikamo.

Na Uršljo goro, Uršlo, Goro… sem stopil že, ko še šteti nisem znal. Če jo imenujem gora, ji rečem, da je osamelec in da med oblaki kopa se samotna. Če jo imenujem hrib, potem ima nekaj okoliških bratov in sestric tisočakov, a razgled je le z nje najlepši! Na zahodu gledaš do Triglava, na sever z očmi preskočiš mrzlo, senčno steno in se pogreješ na Svinški planini in Golici. Na vzhodu gozdovi Pohorja dajejo ton tišini in na južni strani valovi zelena Slovenija. Pa ni zmeraj tako umirjena in darežljiva. Je gora in včasih moraš tudi trpeti za uspeh. Najbolj pogosti pristopi so z zahoda, z Naravskih ledin. Za »firbce« so lepe smeri s senčne, severne strani (Ivarčko jezero) in za romantike, a z dovolj kondicije je južna stran paša za dušo. Za nas Korošce je Uršlja gora enostavno Gora z velikim G. Je spoštovana. Na njej so se dogajale tudi tragedije. Izredna je pozimi. Se skriješ pred vetrom za zameti, dražiš divjega petelina in na vrhu pitaš večne prijateljice, kavke. Lep je ta svet.

Obir je »čisto naša gora«, čeprav ozemeljsko leži v Avstriji. Je izredna, družinska gora in na vrhu kar razburka dušo pravemu Slovencu. Pogledaš zahodno, na sever ali vzhodno, Koroška ti leži na dlani. Upam si trditi, da je Obir tisti prvinski »Korošec«. Pogled od reke Drave proti Obirju ti razkrije razliko med goro in hribom. Pristopi z južne strani, od koče planincev Železne kaple, so bolj zeleni in najbolj pogosti. Sam imam najraje zimsko idilo. Obir podarja čudovito turno smučanje, samo zaslutiti moraš. S snegom pokrite travnike lahko odkrivaš v dolgih in brezskrbnih zavojih. Zna pa gora opozoriti nase. Ni se najlepše potikati po grebenu v vetru in v nevihti. Obir pa poplača trud, če se vrneš na vrh v lepem vremenu. Kamniške, Julijci, Karavanke, Ture…, za ogled je morje razburkanih belih valov,… za dušo.

Na Peci mi je v mladosti največji nemir buril železni kip spečega kralja Matjaža v luknji gore. Na Avstrijski strani sem užival na smučišču. Kot da se v življenju prej ko slej vse poveže, poleže! Peca je s padcem železne mejne črte postala za nas kar pogorje. Gora nam je enostavno dana. Možnosti odkrivanja proti zahodu so se potrojile. Koprivna, Topla, Štinge, Šumc, Veški stan…,so strašno zanimiva izhodiščna mesta. Če si poleti poln energije in goro rahlo podcenjuješ, pa pozimi kar pozabiš na lahkotnost gibanja. Peca je pozimi polna snega in je rajska za izlete s turnimi smučmi. Posebej so lepa celodnevna prečenja gore. Kot ponosna gora ponuja tudi plezarijo. Letno ali zimsko, lahko ali težjo »sorto«. A vedno je lepo doseči vrh in za hip zaplavati po ozkih in tudi širokih dolinah Koroške, slovenske ali avstrijske. Peca ali Petzen, gamsov to ne zanima!

Raduha, da bi le smeli imeti jo za skoraj svojo! Stara meja med Koroško in Štajersko poteka tu nekje, tako, tako…. Kot otrok sem se gore precej »dotikal«, a sem jo tudi zelo spoštoval. S starši smo zahajali v njen hlad, na Grohat. Oče je imel predavanja za alpiniste, jaz pa sem se pobalinsko podil po melišču in po balvanih na severni strani gore. Spominjam se stare Cigajnarce. No končno nekje, kjer ni bilo državne meje. Strahospoštovanje daje gora zaradi svoje odsekanosti na severno in zahodno stran. Je pa Raduha zelo topla in naklonjena z južne strani. Ko premagaš hlad severne stene, toliko bolj ceniš sončne žarke na južnih pobočjih. Dostop na goro z Loke (jug gore) je za sanjače, prihod z vzhoda je za vzdržljive in pristopi s severa in z zahoda so za hrabre. A vedno bosta le severna stran gore in Lanež veljala za Koroški plezalni poligon! Gora lahko vsakemu ponudi veselje. Prvi otroški ponosi so po »prelezenih« Durcah in kasneje po smehu na vrhu, težke in lažje skalne smeri v stenah, atraktivna Snežna jama na jugu, čudoviti razgledi na Kamniške planine in Logarsko dolino… Pa zima! Raduha je pozimi stroga, a zelo lepa. Zelo hudo zna zavrniti neprimerne obiskovalce. Turno smučanje je užitek v njeni tišini, a pogosto velika pustolovščina. Raduha ostaja tudi Korošica.

Komentarji bralcev ( 2 )

Eh, pa sem zapustil Slovenijo in šolo in »djumbus« na njej.

Zaplavati v prijetni vožnji nekam v neznano, prepustiti se dogodivščinam. Samo vstran, po koroško nekam bek! Saj imam rad svoje ure, dijake, a nabralo se je toliko obrobnega »shita«, da je sploh postalo vprašanje glavnega in obrobnega. Tudi sodelavka je bila mesec dni v bolniški odsotnosti.

Prijetno sonce, prazna cesta. Graz  je bil že zadaj. Gledal sem Eisenstadt, navi-naprava mi je kazala proti vzhodu. Brez skrbi sem se vozil in pasel misli. Moj sopotnik, dijak, je tako s strahom tipal po meni z besedami. Ampak to mi je “pasalo”. Samo relaxation! Potem sva se zmenila za kavo. Uh, užitki na sončku. Gledal sem športne avtomobile, ki so prihajali na parking in sem se spomnil mojega audija TT. Vau, čisti užitek! Pa naprej, pa čeprav sva s terencem. Postajalo je topleje in topleje. Vpliv Panonije je za nas iz gorskih dolin hitro občuten. Hitro sva bila v kratkih rokavih in to marca. Z levim očesom sem iskal letališče Schwehat, a naju je »navi« usmeril mimo. »Ja bo še novih akcij!« Pred Bratislavo sva občudovala vinograde in gromozanske vetrnice kako se sučejo in šele takrat sem opazil, da sem stiskal volan res močno. Piha, piha po tej brezkončni ravnini. Kot kozaški jezdeci so se podili oblaki na nebu.

V mesto, ki je veliko in hkrati dokaj enostavno, sva pridrvela kot osvajalca. Pa vendar naju je takoj streznilo parkiranje avta. »Isti je pleh in beton povsod!« Hodila sva ob Donavi, gledala tragedije starega betona, ki se hote ali nehote uklanja novemu. Našla sva ulico Franceta Prešerna in se ponosno slikala. Opazovala sva grad, a najboljši je sladoled, ko si ga zares zaželijo usta.

»Midva bova odpotovala naprej, a veva, da naju nihče ne priganja.« Vzhodno nekje leži Senec, ciljni kraj, zaradi česar tako preprosto uživam. Spet sva čudovito pasla možgane in letela na vzhod. Bova srečala Džingiskana, ko je vse tako leteče?

S kolegom Matejem sva se srečala v hotelu Senec. Kljub svoji mladosti je vedno pravi kolega in na daleč izžareva energijo. Že v Sloveniji sva se dobro ujela in zanimivo je, da se lahko pogovarjava v več jezikih. Trojček je dopolnjevala še Danijela, profesorica iz Srbije. Na vseh aktivnostih, ki so sledile, se je čutilo, da smo tri močne osebe. Sledili so dnevi jezikovnih delavnic, predstavitvene ure, tečaji spoznavanja kultur, slavnostni sprejemi in trepljanje po ramenih . Skratka, za vsakega nekaj! Zadnji večer pa bomba. Izmed devetdesetih partnerskih projektov so prvo in edino nagrado podelili nam. Televizija, novinarji, ….. Veleposlaniki hvala, pisatelji hvala, hvala vsem, saj bi naredil napake, če bi se imensko zahvaljeval. Hollywood!

Zadnji dan je bilo darilo, vožnja z ladjico po Donavi. Po zvočniku komentar spominov na pretekle dni, ko so nesrečniki bežali v obljubljeno deželo na zahod. V meni pa je predvsem gorelo dogajanje v »Slovakii«, v Senecu, v Bratislavi. Adijo Matej, Danijela, Robin, Michaela….

Kako kratek teden, a kako drugačen in predvsem z drugega planeta.

Komentarji bralcev ( 4 )

vihar na elbrusu

V vsakem človeku tiči nemir, samo sprostitve so različne.

Da sem bil spet zraven, se lahko zahvalim le skritemu, katerega ljudje še ne razumemo. Uh, ko je prišel signal sem bil kar prestrašen. Povabilo dobrega prijatelja, dovoljenje velikega šefa in naklonjenost ostale ekipe so stvari, ki so se srečno križale v momentu. Ni nepomembno, da je tudi službena obveza bila pomaknjena v ozadje. Srečen sem!

Želim si v višavah gledati skalne stvore in poslušati neukrotljive fanfare vetra in leda.

Elbrus, Kavkaz, nove dogodivščine.

Res, večkrat sem pomislil na oddaljeni a mamljivi vrh Evrope. Tokrat pa je bila odprava še bolj zveneča, saj jo je vodil resnično najboljši ekstremni smučar na svetu – Davo Karničar. Šerky je dejal, da tega enostavno ne morem zgrešiti. Dava poznam že kot sošolca na fakulteti. Po vseh knjigah in člankih, ki jih preberem o njem (tudi nekaj kregarij je vmes), sem lahko kar vesel, da me je enostavno sprejel. Spet sem postavil transportno vrečo v kot in jo polnil. A tokrat so me bolj skrbele smuči, kajti načrt je bil gorsko-smučarski. Koroške gore so kar pripravne za turno smučarijo. Treniral sem precej, ampak žal vse v okviru svojega vedenja.

S skupino smo se zbrali pri Tinjskem samostanu. Lep sprejem za začetek. In, kot da se je duhovni svet višav v katerega želimo, tam simbolično odprl. Potovanje nad oblaki Munchen, Moskva in Mineralny vody je bilo bolj kot naporno, dolgočasno. Avioni, lutkaste stevardese, plastična hrana in prisiljeno mirovanje. Že večjo zanimivost je pomenil pristanek na končnem letališču, kjer sem z očmi iskal gore. Ne, vse drugo, le valov za razburkano dušo nikjer. Rusija je res tudi brezmejna ravnina. Kot v adrenalinskem parku je bila nato vožnja s čudnim kombijem. Volan BMW, kolesa VW, oznaka Lada, pa na plin! Ampak kljub tej komičnosti ali praktičnosti je bil dober prevoz in po štiriurnem galopiranju smo dosegli izhodiščno vasico Terskol in kasneje bazo Azay.

Kot, in same zasnežene gore okoli nas. Vreme je sicer bilo bolj kilavo, tako da pravzaprav velikanov sploh nismo videli. Me je pa blazno presenetilo to prehajanje iz enega tipa vremena v totalno drugi vremenski pas. Gora je svojo prijaznost vsakih sto metrov kazala drastično bolj mačehovsko. Zvečer, po postavljenem planu za osvajanje gore, sem kar nemirno pripravljal »svojo robo« za zgornji tabor. Zavedal sem se, da sem res pravo zelenje v tem slovenskem šopku na odpravi.

Pa sem zjutraj tudi jaz ponosno tovoril opremo za višinski tabor –Bochki. Nabasan nahrbtnik, smuči in polna glava pričakovanja novega, je bilo na meni. Z nihalko smo se dvigovali skozi oblake visoko, visoko. Na momente se je skozi meglene zavese odprl ledeni svet. Z vzhajanjem sonca sem določil strani neba in z obračanjem proti jugu sem imel občutek velike gorske pregrade. »Ja, Kavkaška veriga, kot jo prikazujejo zemljevidi«. Naprej pa so zahreščale smuči po ledu. Kljub že spoštovani nadmorski višini je bilo vzdušje v skupini krasno. Svoje je naredilo tudi sonce in vetrovno pobočje, ki je dopustilo pogled v čudovito kuliso. Samo sanje so lahko podobne tej pravljici. Pravzaprav smo bili mi drzni obiskovalci pravo smetje tej gorski poeziji. Veter je divjal po belih vrhovih, nebo pa je bilo temno modro s posejanimi belimi raketami oblakov, ki so se rokovali in spet skregali. Vse se je v tej gorski večnosti odvijalo tako silno. Do Bochkov, 3800m, smo hitro prišli. Poznal sem te legendarne sodčke v objemu večne zime s slik. Je pa zanimiva organizacija, ki ti dodeli »rusko mamo«, da skrbi za prehrano na sodčkih. Kuharica, prava babuška, lepo skrbi in tudi podoživlja trenutke celotne odprave na gori. Ko smo si uredili svoj sodček, svojo bazo, smo neprestano strmeli proti željeni gori. Gora je tako blizu, pa vendar realno še dosti daleč. Ker je ekipa delovala močno, smo dodali še nekaj višine za aklimatizacijo. S smučmi smo se usmerili proti Pastukhovim skalam, na višino 4600 m. Razsežnosti so postale navidezno še hujše zaradi beline, ki sta jo povečala megla in rahlo sneženje. A kljub temu sem po obrazu čutil pekoče sonce, po prstih pa mraz in nohtanje. Končno dovolj! Davo je sedel na skalovju in čakal svojo raztreseno čredo.

Spust po neznani strmini skozi meglo, je zaradi prve aklimatizacijske ture bil dokaj naporen. A minil je hitro. Je pa večerja v sodčkih neverjetno ugajala, kljub spoštovani višini in naporom dneva. Zgodaj, prezgodaj smo se zavili v spalke. Nastopila je višinska kriza, nespečnost in nočno lulanje. Spomnil sem se na tablete in se končno zaguncal v dremež. Bila je slaba noč, a prihajajoči dan prehiter. Telo in psiha sta bila nizko, strašansko mrzlo je bilo in svoje so dodajali sunki vetra. Vrhova sta bila prekrita z belimi zavesami, ki so kot ribiške mreže plavale v nedoločene smeri. Uh, kako je zdaj zgoraj? V dolini je izgledal blažen mir in še vedno mračen začetek jutra. Po zajtrku, okoli devete ure, je tudi v bazo pritisnilo sonce. Še vedno so bili sunki vetra, ki te je prevračal, a sonce je bilo pekoče. Vodja je ocenil boljšo možnost regeneracije telesa v dolini. Lepše je postajalo z vsakim metrom spuščanja. Hiter in prijeten je bil spust, najboljše pa kasneje seveda pivo pri hotelu. Dan regeneracije, ugodja, nato štiriindvajset ur in vrh bi osvojili! Kar streslo me je od bližine.

Naslednji dan je bil čudovit. Sonce je spodaj topilo sneg, na tržnici so fantje pripravljali roštilje, kramarice so se prerekale kam usmeriti luže, ki so jih poklonili topli žarki. Kar sedel bi ob pivu in užival z močno dvignjeno glavo in s pogledom v goro nad vasico. Takrat se mi še sanjalo ni, da bomo osvojili to goro, mt. Cheget in celo smučali po severni strani. Toda zdaj sem si le želel, da bi vreme na nasprotni strani, kjer stoji Elbrus, v višinah in blizu nebes, vzdržalo. Kako je mogoče imeti na eni gori tako različne vremenske pasove? Želeni Elbrus je res gigant. Napovedi za prihajajoče dni pa so bile slabe. Med fanti se je čutila napetost tistega ključnega trenutka. Sredi dneva smo spet odrinili do sodčkov. Nihče ni hotel prikazati pesimizma, a vendar sem zaslutil dvome. Orkanski vetrovi so nam že do zgornjega tabora prikazali moč. Na večer je bil pogled proti vrhu ubijalski. »Pa tako blizu vrh! Kje naj bi se naslonil ti hudi veter, nimaš kje drugje opore kot le na moji gori«. Elbrus je res visok stožec in je osamljen. Tudi kar precej višji je od ostalih tudi lepih vrhov. Se zato na njem srečujejo in rokujejo vetrovi? To noč se ni dalo spati. Zaganjanje vetrov v sodčke je pobijalo moralo. Odhod je bil najavljen za drugo uro zjutraj, a mislim, da je bilo vsem vse jasno. Nekaj čez polnoč smo se zbrali v glavnem sodčku in prestavljali čas odhoda v upanju na čudež. Zadnja realna varianta se je zdela podkupnina šoferju ratraka. Če privoli deset minut vožnje v nevarnem terenu pridobimo vsaj uro napredovanja v viharju. V Rusiji za denar vse! Tri kape, dve bundi, dvoje gat.…pa nahrbtnik in smuči na njem. Ni bilo veselja niti vstopiti v transporter. Ko si izstopil z zaščite ratraka, te je pograbil veter. Postalo je jasno, da s smučmi ne bo nič. Veter je sčistil stene v stekla. Blaženi so bili majhni bazenčki štrlečih skal, ki so nudili zavetje in oporo. Nadeli smo si ledno opremo, smuči pa družno postavili ob skale. Več jih je, laže jih bomo našli. Danilo se je in včasih dan prinese spremembo. A tokrat je duša gore ostala mrzla. Z viharnimi udari in letečimi kristali nas je pometala s svojega lica. Borili smo se. Nihče ni opazoval več soborcev, vsak je le ohranjal potrebno temperaturo z gibanjem in pazljivo čakal na prihajajoči sunek metle. Pa smo le napredovali.

Po uri divjanja sem odpovedal. Mraz mi je lezel po prstih rok in rezal nos. Čutil sem, da je tu še točka, ko se lahko sam vrnem. Šerkiju sem pokazal palec dol! Še sedaj imam pred očmi ta trenutek. Čepel je in se z levico tolkel po glavi, kar je pomenilo, da sem neumen! Glasov se v rohnenju vetra tako ni slišalo. Poraz! Spuščal sem se. Temperatura se je izboljševala. Do skal, kjer so bile smuči sem občutil grozen strah. Prečkal sem stekla z nesigurnimi koraki, ki mi jih je določal vihar. Nižje, s smučmi je bilo nato lažje in hitreje. Ko se je telo ogrelo in napetost popustila so se orosile oči. Sam sem, oddaljen daleč od sanj, za katere sem živel zadnje mesece. Toplo mi je, roke so mravljinčaste, normalne, prijatelji pa se še borijo z viharjem nekaj sto metrov nad menoj. Komu bi lahko zavpil, potožil, šepnil svojo bolečino. Sam sem!

Ko sem prismučal do baze, me je »zamotila mama« in mi ponudila čaj. Kako lepo je izgovarjati besede, pa čeprav jih nisva povsem razumevala. Sem pa razumel, da je opazovala naše gibanje na gori. Baza je postavljena tako, da se ob dnevu lepo vidi smer proti vrhu in slavna Prečka, na kateri se nas je gora otepala. Če le vreme dopušča je z daljnogledom možno opazovati gibanje pikic. Čez čas so pridivjali tudi ostali! Bili so prezebli, z omrzlinami po obrazih in nogah, a ponosni na svoj boj. Gora pa ni razumela željnih pustolovcev.

Razen do vročega čaja v bazi ni bilo nekega veselja. Hrana ni dišala. Razočaranja so se kazala zelo različno. Dogovorili smo se, da glede na vremensko napoved (telefonska povezava) zapustimo bazo in se spustimo v dolino. Postelja, toplota, regeneracija…pivo.

Zjutraj v dolini, 2400m, je bilo vreme solidno, umirjeno. Nemirnih duš smo pohajkovali po okolici. Bližnja civilizacija vasice je vabila, gora na jugu, mt. Cheget je izgledala odlično, pa še njena severna stran je bila dokaj čista, brez oblakov. S takimi fanti se je hitro vedelo kaj bo. Okoli poldne, smo skupaj sedeli in poslušali nadaljnje plane. Jurij in Dare sta udarila na dan, da bosta popoldan spet krenila do sodčkov in se ponoči zapodila na vrh. Kako rad bi bil zraven. A zavedal sem se, da je brez optimalnega vremena to zame osvajanje Marsa. Elbrus vrnil se bom še močnejši.

Davo je že celi teden »bluzil« o žlebovih mt. Chegeta. Predlagal je goro in smučanje naravnost v Azay, kjer smo imeli center. Ni kaj, slišalo se je bombastično, pa tudi volja boga je bila taka. Je pa gora bila v tem času zelo nadelana s polnimi žlebi in skalami in bi bila v primeru poslabšanja vremena orientacijsko težavna. A družba je izžarevala samozavest, energijo in energija je bila pravzaprav edina stvar, ki sem jo imel.

Zjutraj smo najeli »ruski prevoz« za dostop do gore s severovzhodne strani, kjer stojijo smučarsko-muzejske skulpture. »Res, tu še ni bilo real- socializma,« pa še vreme zadnjih dni ni bilo preveč naklonjeno smučariji. Dobrota se izplača! Ko smo čakali na zagon sedežnice smo opazili tipične ruske babuške-oskrbnice žičnic, ki tovorijo več kot konji, ki smo jih videvali. Ker nas je bilo pet je bilo enostavno. Naših deset rok je odneslo tovor do žičnice v nekaj minutah. A vseeno smo morali žičničarju darovati v »levi devžej.« Dvigovanje s sedežnico je bilo kljub svinjskemu mrazu prijetno. Me je bilo pa groza razmišljati o spustu. Severovzhodna stran je bila zaradi odprtosti, višine in vetra bolj primerna za cepin in dereze. Nekaj strahu pa je dodal še hladen dan, ki se je rojeval. Na zadnji postaji smo spet srečali znano babuško, ki se nam je opravičevala, da je vse pomrznjeno in s postrežbo nič ne bo. 3000 m, višina, ki že dovoli pogled na Elbrus. Jurij in Dare. Kje v tem prekletem metežu na Elbrusu sta skrita? Posodim vama nekaj energije. Ostale gore so se odpirale. Ledene orgle, trombe vetra, belina, steklo, nedotaknjenost, stene, luknje, stene .…Priletel je SMS: »Jurij in Dare sodčki, vrnila, nemogoče razmere, omrzline«. Hvala bogu za previdnost!

To uro našega postanka v zadnji utrdbi na gori sem šele kasneje razumel. Z razvijanjem dne je led vendarle malo popustil. Napredovanje s smučmi na nogah in kasneje z zimsko opremo je kljub višini postajalo en sam užitek. Po kratkem snežnem metežu in z gibanjem proti jugu gore se je vreme le uklonilo in končno smo zajeli rajski svet. Še vedno je nohtalo, a sijalo je sonce. Enostavno lepo. Rusija, Gruzija, koliko je še prostora in idej za raziskovanja. Davo in Franc sta norela pred mano, kot da nista opazila vseh lepot. Šerky in Ivan sta slikala in nekaj krilila z rokami. Kako prijetno sam sem v tej lepoti. Pa pravijo, da ni lepote, če je ne deliš z ljudmi.

Vrh. Je to gora, ki ima pravzaprav le dve strani? Sever, jug in spustili naj bi se v senčno stran proti Azay. Zaradi vetra in mraza je rob prav oster. Strmina in senca sta me stresele. Slikanje za lepe spomine, nekaj ploščic v želodec in dogovor za spust. Prvi je že bil globoko spodaj in čakal. Drugi, tretji, četrti, to sem jaz! Prvi poskoki v strmini so bili oteženi s strahom. Žleb, huda strmina, pršič do riti, samo čakal sem na nesrečen gorski zvok. Dobro, da je Davo tako suveren. Strmina je popustila, a še na misel mi ni prišlo, da bi za atraktivne spomine potegnil fotoaparat. Davo je tu in tam skočil na kakšen ledeni stvor in ga pobrusil. »Ej, je norc«, a orientacijsko je super močan in to je dobro vplivalo na skupino. V zelo kratkem času smo premagali veliko višinsko razliko, veliko lukenj in nabasanih pobočij. Na koncu sem čutil gnilobo znoja okoli telesa. Sreča in žalost sta me prelivali. Presmučali smo veliki kuloar v severni strani mt. Chegeta. Srečni smo si stiskali roke. Kopel v ledeniškem grabnu pred cesto je Franca lepo osvežila, a to so bile malenkosti in posladek.

V Azayu smo se sešli z Jurijem in Daretom, ki sta se vrnila s sodčkov. Imela sta močno poškodovana obraza. Elbrus je bil tokrat odločen. Zvečer smo nazdravljali po moško. Za godovanje Jurija smo odprli šampanjec.

In kot, da še nebi izzivali in uživali dovolj v tej gorski regiji, je zjutraj zgodaj na dan odhoda osamljeni jezdec pikal po centralnem koluarju nad Azayom, na mt. Cheget. Davo se je odločil presmučati še nori, a izivalni žleb. Situacija je bila kot na platnu. Spodaj se je začelo nabirati ljudi. Vsak njegov gib je bil viden. Vrh 3400m, cilj 2400m. Dosegel ga je v dveh urah. Zavoj, zavoj, dihanje. Samo ne padi! Kakšno nesorazmerje je žal to. Spust je trajal le trideset minut. A srečno je bil končan, kar pa šteje največ!

Kako drugače je v dolini v primerjavi z goro. Ni bil cel Elbrus, a vendar je odprava dodala v moje življenje sveže vozle. Spoznal sem borce na gori, alpinistično smučanje, primarno dobroto babušk, vesoljno milost…Mrzle noge in blazinice prstov, rane na nosovih, ustih in licih bodo pozabljene, a celice v možganih bodo nosile te nove zapise življenja.

Komentarji bralcev ( 7 )

V življenju sem deležen raznih milosti. Srečen sem, da se jih vsaj nekaj zavedam. Verjetno ostaja v meni še vedno nekaj otroka, da nikoli ne maram izstopiti iz svoje ladje sanj. A dolgoletno delovanje v poklicu pa očitno napravi svoje. Moram glasno priznati, da sem res bil obdan z močnim duhovnim obročem. Okoli mene je bilo široko raziskovanje sveta. Zdaj pa že vrsto let naravnost, direktno, resne zadeve službe: oblikovanje telesa, oblikovanje človeka …kaj, kje, kako…

»Naredi vsaj to kar veš in moreš!« Volja in prizadevanje veliko postorita. Dražljaj na telo (vadba), dvakrat tedensko 20 minut, se že smatra za nekaj. Okolje, ki nas obkroža je naravnost rajsko za klesanje telesa. Tudi fitnesi so dostopni. V osnovi ni pomemben namen oblikovanja vaj, saj pri taki lahki vadbi le ohranjamo zdravje, kar je strašno pozitivno. Če vzdržimo prvi cikel pogosto postanejo želje večje. Hitro pridejo tudi sanje, kar niti ni slabo, le vzdržati je potrebno v ritmu. Specializacija je tudi v kineziologiji šla in še napreduje daleč, daleč.

Seveda se pogosto nasmihamo reklamam za hujšanje in po drugi strani hitrim prepotenim eksplozivcem. So vsaj v smeri in tudi v glavah zadovoljni. A znoj je znoj in dobesedno ga je potrebno pametno razporejati.

Narava je čudna zadeva, sama nas kliče v primarni status in telesno ravnovesje si to želi. Človek pogosto ne zavedajoč sebi otežuje idealno linijo življenja. Kot, da ne bi hoteli biti srečni. Temna magija zaprtega brloga in ekran ubijata. Lijak nezadovoljstva in propada vleče z naglico v nezaželeno smer. Kako enostavno je pomigati in zadihati se na zraku, kako enostavno je biti srečen na soncu s sočlovekom. Pa vendar je človek zanimivi del narave!

Kaj profesor športne vzgoje meni o oblikovanju telesa?

Klesati svoje telo pomeni občutiti zdravje telesa, spoznati smernice zdravja in zadovoljstva, pa občutiti vsaj kanček milosti.

Komentarji bralcev ( 11 )

jutranji mraz na 6000m

Imeti prijatelje je prava sreča. Da pa se bo veselje odvijalo s tako silo in naglico, si pa še želeti nisem upal.
Po prijetnih in uspešnih pohajkovanjih po naših gorah, tudi slavnih gorah, je postajalo vse bolj jasno, da bom enkrat odjadral v mistični svet Himalaje. Ne, nisem bil nepripravljen, kajti moj krog gornikov tega ne sprejema. Včasih tega niso najlepše gledali moji domači, ampak so že imeli svoje razloge. Moje začarane oči so tako in tako videle le svoje barve. Zanimivo je, kako lahko človekova psiha jemlje moč telesu. Kolikokrat sem se trdo, telesno pripravljal za posebne preizkušnje. Včasih se je izkazalo za koristno, včasih tudi za pretirano. Strah pred neznanim poudari velike oči in jemlje energijo. Premagati pa ga je treba, kajti prav v gorah je neuspeh zelo krut. Pa naj kdo zamahne z roko in dela po svoje, če se ne strinja.
Postopnost treninga in velika želja za dosego cilja sta bila prisotna na vsakem koraku. Konec junija sem že izvedel in verjel sem, da sem član skupine za Nepal. Uh, srečen človek. Da pa sem bil presrečen, je bil vzrok izbira cilja naše odprave. Aklimatizacija v Everestovi regiji in vrh -Island peak, Nepalsko Imja Tse Himal!

Oprema! Nekaterim se zdi vse tako logično. Pa vendar gremo za mesec v drugo deželo. Po moji navadi sem spraznil kot v hiši in metal opremo na kup. Seveda se je spreminjala gora opreme ob moji transportni vreči. Včasih bi kar dejal, da tudi name vpliva luna. Cepljenja, internetne informacije, razgovori z izkušenimi … prava športna tenzija. Moje misli so begale na vse konce. Kako z lahkoto potujejo misli, telo pa je ena sama ovira. No, vstal sem zjutraj ob tretji uri in nekako privlekel transportno vrečo in nahrbtnik do ceste, kjer me je pobrala druščina s kombijem. Sovražim poslavljanja od domačih in tako je bilo najbolje, da sem kot duh odšel.

Torej letališča, pozdravljena. Ljubljansko letališče je zgodaj zjutraj mravljišče v pravem pomenu besede. Razlike so le v namenu poletov. Pravzaprav je vsak poletel v svoj raj. Koliko ljudi mi je dejalo, da bi že raje namakali svoj trup v mlakužah na jugu. Pač ne vedo, da je Nepal veliko južneje kot Slovenija in je prav topla dežela. Pa še sedemkrat večji je od naše domovine. ´Vsak naj vriska v svoji štimi¨, bi dejala moja babica. Dedi bi pa bil verjetno ponosen na moja dejanja, kljub odkrivanju nekoristnega kamenja. Že pred stotimi leti je hodil po Grčiji in Italiji.

Pariz! Kako velika mora biti šele Francija, če je že letališče tako veliko. Potem Seul po desetih urah letenja. No, in Everest je res velika gora, kajti le nekaj ostrega skalovja je butalo skozi oblake, ko smo leteli proti Katmanduju. Prava piramida božanstva. Prileteli smo v topel svet, le gor ni bilo več na spregled. Kljub jesenskemu času je bilo vse še čudovito zeleno. Navade ljudi so tu drugačne. Že procedura na letališču je pokazala, kdo je zakon v državi, če je to zakon. Da se jim ljubi pisati vse te papirje, uganjati birokracijo, ko pa imajo toliko lepega v Nepalu. Saj že letališki reklamni plakati vse to prikazujejo!
V Katmanduju smo prebili dva dni in urejali dokumente. Kupili smo nekaj hrane, dokupili kak kos opreme, predvsem pa smo se zapodili na internet in elektroniko. Neverjetno, da revna država tako drugače razporeja in vrednoti kvaliteto življenja. Nam prišlekom iz Evrope se je kar sukalo, a ne zaradi višinske bolezni. Očitno je vzhajajoči tiger blizu.

Pregled opreme in pakiranje je pomenil znak tistega resnega. Soba je postala prava alpinistična šola, grobo povedano skladišče. Kje si žena, ki imaš tudi moj del smisla za zlaganje. Oprema za skladišče, oprema za tovor, nujno vzemi v osebni nahrbtnik… in sprememba: ” Prepakirajte zaradi kontrolorjev na letališču!” Pozno v noč smo končali. Zgodaj zjutraj smo se že drenjali na letališču po vzoru bibličnih Babiloncev. Ne vem ali je bilo več poševnookih ali več bledih bajsekov, temnih pa je bilo itak rekordno tudi zaradi jutranjega mraka. Domačini, v glavnem postrežki, so se vidno ločevali, saj so veliko manjši in kar pretirano vitki.

Prvi polet! V takem mravljišču in v specialnem azijskem redu dobiti prvi let, očitno ni lahko. Pa veselje ni trajalo dolgo, a je bilo le nekaj posebnega. Po zasanjanem letu se je letalo začelo nekam čudno tresti in obračati. Pilota si zaradi megle nista upala pristati na res nenavadni letalski stezi v Lukli. Kratko stezo, nagnjeno navzgor, na zgornji strani zaključuje visok betonski zid, na spodnji strani pa čudoviti kanjon. Kaj je potniku v leteči konzervi ljubše, lahko presodi vsak sam. Ta lepi opis malega letališča sem spoznal šele proti poldne, ko smo drugič poleteli iz Katmanduja in kljub rahlemu dežju le pristali. Lukla, letališka steza je velika komaj kot parkirni prostor pred našo šolo. Visoka žična ograja, okoli ograje pa dvesto revežev, ki čakajo bogate tujce, da jih morda izberejo za nosače – šerpe. Ko smo zapuščali letališko poslopje in prešli skozi vojaški koridor, je bil moj pogled usmerjen v tla. Nisem imel moči v duši, da bi tem upajočim ljudem pogledal v obraz. Videl sem le številne bose noge, ponošene sandale, strgane čevlje. Resnično vseh nismo osrečili. Po kratkem prerekanju in prerivanju smo jih nekaj le najeli in končno zapustili Luklo.
Da smo že imeli nekaj premagane nadmorske višine, nam je kazala dolina pod nami. Lepa zelena dolina se je ožila in steza me je včasih kar jezila, ker je vodila tudi navzdol. Gor pa ni in ni bilo na spregled. Vrhovi bližnjih hribov so bili pokriti s sivim pregrinjalom, ki ni obetal veselja. Pogosto so mi misli uhajale domov, v Koprivno, v ozko dolino in v čas pozne pomladi. Tudi tu je graben nakazoval, da zna v določenem času prav besno rjoveti. Potka je speljana višje od prodnih nanosov in razbitih skal, drevje pa je bilo bujno, zeleno. Skupine turistov, šerp in jakov, katere smo srečevali, so bile kot cerkvene procesije, vendar videlo se je, da je korak nekoliko utrujen, že res naveličan. Torej se še nekaj dni ne bomo resneje približali goram. In prav je bilo tako. Prav kratek je bil prvi delovni dan, a nadmorska višina je res hitro zrasla. Prespali smo v malem naselju Phakding, na nadmorski višini 2600m. Naslednji dan je bil sličen, le kolone jakov niso bile več atrakcija. Neverjetno kako so ti mišičasti stroji vdani življenjskemu toku. Prispodoba med prepotentno miško in bojazljivim slončkom je totalna. Jaz pa hodim, skačem, uživam. Ali je res vse tako enostavno? Hodili smo čez viseče mostove in preko plapolajočih zastavic pošiljali misli in prošnje v daljavo…. Počutje je super. Sem res v mistični deželi?

Skozi zeleno vejevje ga zagledam! Uh, kako čiste zareze, ostre in hladne barve. Moje spoštovanje : Mount Everest. Gora spoštovana od otrok in starcev. Kot otrok sem že izgovarjal njeno ime, zdaj ko sem bil hkrati blizu in daleč te gore, pa so usta postala nema. Vse okoli mene je že pritiskalo na sprožilce fotoaparatov. Bodo vsaj nekaj imeli zabeleženo, če nam gora ne bi pustila bliže. Nadaljevanje poti pa je postajalo utrujajoče. Začeli smo gristi kolena, vendar ob pogledih na šerpe in jake si tudi v mislih kar raje molčal. Vsaj znojili se nismo. Nadmorska višina je zrasla in zrak je postajal vedno bolj suh.
Namche Bazar, 3500m, je zadnji večji kraj, če ga lahko tako imenujem. Prav neverjetno, kako tudi v goli borbi za preživetje ljudje vzpostavijo civilizacijske norme. Kraj je dobesedno zarit v trikotniku nepalskih strmin. Hipotenuza je globok kanjon, kateti pa predstavlja en sam, tako strm, prelomljen hrib, da smo pri iskanju prenočišča imeli prve probleme pri gibanju. Hiti počasi! Vedno se bom rad spominjal Monastery room-a, ki nas je gostil dva dni. Večna lučka je prav simbolično gorela prav nad mojo spalko. Po dveh dneh, v katerih smo opravili male aklimatizacijske sprehode po okoliških hribih, smo nadaljevali začrtano smer. Pa ni bilo več enostavno. Prvi koraki zjutraj, ki smo jih naredili, so bili kar šokantni. V pol urah smo se dvignili na lepo stezico, ki kasneje niti ni bila naporna. Vendar dvesto višinskih metrov do potke nad mestecem v kratkem času vsekakor ni bil mačji kašelj. Skupine popotnikov, lahko bi dejal, da jih je bilo že nekoliko manj, so bile bolj primerno oblečene, če upoštevamo nadmorsko višino in možnost hitrih sprememb vremena.

Ama Dablam-6800m, slavni lepotec, nas je spremljal na desni. Prva moja asociacija je bil Materhorn. Gora je res želje vredna. Obdan je z debelimi ledeniki, a kot božji prst stoji pokonci v opomin tistim, ki hitijo naprej, višje in hočejo biti drzni. Ker ima tako izredno lego, nas je pogled nanj spremljal skoraj ves čas odprave. Mogoče nas je tudi varoval! Spomnil sem se slovenske odprave izpred nekaj let. Bili so zgoraj! Mi pa smo spodaj divjali naprej.

Sonce in hlad. Kako je mogoče, da sta si tako blizu? Nemogočega v teh gorah ni. Tu tišina buči in poje na svoj način.

Prišli smo v Tengboche, k znamenitemu samostanu na naši poti. Namesto simpatičnih, malih stup, verskih kapelic, je tu postavljena večja zgradba. Zanimivo, kako veliko sončnih barv je vtisnjenih v samostan. Narava okoli je dokaj hladna in skoraj bi dejal, da so vse te barve kičaste. Pa vendar te barve spoštljivega samostana kričijo življenje, toploto, voljo, dobroto… Naš bivak, ki nas je varoval preko noči, je bil nekoliko naprej in je bil v primerjavi s to zgradbo pravi kurnik. Ko tu zgine sonce, zgine tudi volja, zato je kar obvezno, da je človek maksimalno pozitivno naravnan. Kako dobra je bila hrana, pa čeprav so bili že sedmič špageti. Ponoči je snežilo. Uh, kako me je stisnilo. Če sem bil kadarkoli v gorah in je snežilo, je to pomenilo dodatno težavo. Kaj pa tu? Smo preko štiri tisoč metrov in želje so bile še veliko večje. Jutro se je prikazalo v lepi luči. Narava je bila umirjena, ‘’sveže pocukrana,” le hladno je bilo. Soteska, po kateri smo hodili, se je včasih širila in včasih ožila. V šali smo dejali, da ni prostora za ”pingpong”. Spet je prišla nasproti skupina šerp in dokazala marsikaj. Volja je tu. Pa saj to je gonilo človeštva. Tu sta dobrota, radost, ki jo izkazujejo ti ljudje kljub težkemu življenju po našem evropskem razmišljanju. Lepota, da, tega pa imajo veliko.

Gorska puščava je začela prevladovati nad življenjem, vendar s prihodom sončnih žarkov se je v telesih vse spremenilo. V daljavi zgoraj, zgoraj, smo zagledali špice. Za trenutek smo bili dovolj daleč, da smo spet videli Everest. Pred njim so stale mogočne skalne trnjave. Naš Island peak je prav sramežljivo potiskal navzgor svoj beli vrh. Prvič smo ga zagledali. A Everest je le Everest. Zaradi svojih osemsto metrov dodatne višine nad ostalimi gorami je pravi kralj in je takoj razpoznaven. Le okoli njegovega vrha ni druge barve kot modra!

Pheriche, naselje, nas je prijetno gostilo naslednjo noč. Krasna lega na križišču dveh pomembnih poti. Tu je križišče za smer proti Everestu in druga smer je smer našega začrtanega vrha, Island peaka. Zaradi potrebe po počasni aklimatizaciji smo izkoristili gibanje v drugo smer, proti baznemu taboru za naskok na Everest. Pa to je zahtevalo nove napore, a zaradi vremena, poslanega iz nebes, in sanjskih razgledov ni bilo nič nemogoče. Kulise gor okoli nas so bile nepozabne. Gibanje po široki moreni in čofotanje po mokrih, travnih vrtovih, ki jih je kje pa kje prekrival sneg, nas ni motilo. Glave so bile ponosno dvignjene navzgor. Vrhovi in špice vse okoli nas. Usta so ostala odprta. Res smo hlastali za zrakom, vendar tega nihče ni omenjal. Naš velik problem je predstavljal pohlep po novih doživetjih. Višina je bila 5000m in po zdravi pameti, kolikor je je še sploh bilo, ta dan nismo smeli napredovati. Ustavili smo se v zavetišču Lobuche. Vreme krasno! Modrina! Ko sta se pokazala še Pomu Ri in Nuptse, je bilo dopolnjeno. A je to raj? A je v raju tudi tako lepo? Pomu Ri je moja gora. Začarala me je s svojo lepoto in natančnostjo. Ko je Bog kreiral raj je pustil skico v Nepalskih gorah.

Drugi dan pa naprej, višje, naprej proti Gorak Shepu. Ledenik Khumbu, ki ga pošilja Everest, pred sabo neusmiljeno potiska mrtvo naravo. Italijanska, raziskovalna piramida je nekoliko umaknjena pred silami narave in je pravi umetni tujek v okolju. A vendar je slavna in ogleda vredna. Vsak, ki ima rad gore bi vriskal, pa čeprav so bili koraki počasni in racionalni. Tu je vse tako, tako gigantsko. Pomu Ri, Lingtren, Nuptse, zadaj pa Everest, pravi Mount Everest. Človek, kaj si človek.

Prebudili smo se iz omame, ko smo spet zagledali civilizacijski stvor. Zavetišče, Gorak Shep. Neverjetno natančno delo narave, izpiljeno ravnino, so izkoristili ljudje in postavili hiško. Ranili so okolje postavljeno iz kamenja in ledu, a smo jim bili že ponoči hvaležni za gostoljubje. Ker je bil dan še mlad, čeprav tu dnevi res niso dolgi, smo izkoristili našo kondicijo in obiskali Base Camp Everest. Kamp je umaknjen dve uri hoda, povsem v kotlino visokih pregrad in usmerja svoj obraz v fantastični, Everestov Ledeni slap. Lepot za požiranje je ogromno in hitro smo se razgubili po vesoljnem svetu. Kako strašne morajo biti te naravne sile, da so sposobne ustvariti take poteze. Pravzaprav najbolje opazuješ te čudne stvore s spoštljive razdalje. Resnica je, da ko prideš v njihovo bližino, tako in tako ne vidiš ničesar. Ker si prava nula! Človek, kdor je vse to ustvaril je Bog. Slovensko povabilo na čaj sem zaslišal iz baznega tabora. Vodja naše odprave je spoznal šerpe, ki jih je poučeval lansko leto. Tako se mi je ponudila še dodatna možnost ogleda tega slavnega tabora. Torej prva želja je bila do potankosti izpolnjena.

Prostor za nočenje v Gorak Shepu, na višini 5200m, niti ni bil tako slabo določen. A ne vem kaj vse je bilo krivo, da ponoči nisem zatisnil oči. Vznemirjenost, dehidracija, zvonovi cerkvice svete Barbare v moji glavi …, kaj vse sem lahko razmišljal v predolgi noči. Zjutraj pa :” O solle mio…,” nepopisen hlad. Ko premagaš prvih nekaj minut, življenje le steče. Topla tekočina ti da moči, glavno toplino pa vendarle dajo sončni žarki. Načrt je bil, da bi se ta dan dvignili na skalni hrib, na slavno razgledno točko, Kala Patthar. Kako blizu je bilo videti vse skupaj. Pa vendar je ¨bližnji hribček¨ višji za nesramnih štiristo metrov. Torej 5600m. Edini uspešen recept je tudi tokrat zadel. Volja in hiti počasi sta nas skozi razpokano skalovje vodila na vrh Kala Pattharja.

Stojimo na vrhu raja. Dan je nebeški. Smo blizu bogu? Višina je prava, da tokrat vidimo tudi čez bližnje skalne pregrade. Pomu Ri je tako blizu, da se ga lahko dotikam, Lingtren zapira pot in sramežljivo veže proti Everestu, ki tokrat pokaže tudi svoje Južno sedlo in odpre Ledeni slap, Nuptse pa pozira s celo gladko steno. Okoli nas so premnogi valovi, ostre beline, katerih imena nikoli ne bom izvedel. Koliko je še dela za Kolumbe našega časa! Nekdo nas ima zares rad….

Ožarjeni po obrazu in tudi v dušah smo se spuščali z vrha. Z vsakim korakom niže je telo lažje. Ne samo duša, tudi telo je začelo plavati. Res hitro spuščanje z višine je prijalo in osveževalo.
Zaradi dobrega počutja in dobre kondicije smo se dogovorili, da bomo uspešen dan raztegnili z dolgim spustom do naselja Dingboche, 4400m. Zavetišče je na pomembnem križišču raznih smeri. Mi smo se pa že dobro aklimatizirani ozirali za našim začrtanim vrhom, Island Peakom, ki je v daljavi zapiral moreno. Spanje je bilo solidno. Jutro pa še zmerom neprijetno, hladno. A kaj? Važno le, da je vreme nakazovalo stabilnost tudi za naprej. Najraje sem zajtrkoval žgancem podobno mešanko. Z obilico potrosenega sladkorja sem se počutil kot pri domačem zajtrku. Takšen občutek je zelo pozitiven na višinah. Zadovoljstvo in psiha sta pomembna za stabilnost telesa. Pa ogromno popite tekočine! Le kje se izloči toliko vlage iz telesa, saj se nismo nič znojili. Ko smo zapustili hiške, je pred nami rasel naš Island peak. Po načrtu smo imeli do baznega tabora še dva dni mučne hoje, gora pa je bila že sedaj tako velika. Pač vdaš se v usodo kamele in zavestno preusmeriš svoje misli drugam. Morda pa imajo tudi šerpe in jaki tako sposobnost! Za hrbtom nam je ponosno stal Ama Dablam. Če ne bi imel natančnega zemljevida, ga verjetno ne bi spoznal, tako zelo se znajo gore čarovniško spreminjati. Na levi Lhotse, osem tisočak. Uh, kaki viharji so najbrž bili zgoraj. Slike, ki smo jih posneli, kažejo plavajoče bele odeje, ki jih je po njegovih grebenih nosil vihar. Na desni strani stojijo polarne gore. Kako neresno prispodobo jim poklanjam! Visoke so le okoli šest tisoč metrov in so pokrite z večno belino. A imajo pomembno nalogo. So varovalne utrdbe slavnega Makaluja, ki stoji v tej smeri. Pred nami pa se je z dneva v dan večal Island peak. Nadmorska višina se je spet skrito dvigovala. V pohlepni vznesenosti gibanja po rajskem svetu, sploh nismo opazili, da so tudi šerpe bile sedaj v resnih obuvalih, s podkapami, z rokavicami, z očali….

Chhukhung, je bilo zadnje kamnito zavetišče pred našim naskokom na goro. Nizka hiška je visoko ograjena z zloženim kamenjem. Kar marljivo so sestavljali varovalo okoli zavetišča. No, vsaj prinašati ga ni bilo potrebno, saj ga imajo še za izvoz. Ledenik, ki je ustvarjal ta prostor, je bil nekdaj veliko večji. Skale in peskovniki okoli kažejo izredno robatost terena in potoček je pravzaprav brez vode. So le kotaleči se kristalčki!

Kako nesrečen sem postal! Vodja naše odprave je resno opozoril na dinamično obnašanje vremena tam, tam zgoraj. Močni viharji, ki so se sprehajali po moreni so bili na okoliških vrhovih še bolj agresivni. Snežne zavese so se vozile, kot da imajo brezplačne karte. Ampak nebo je bilo še vedno modro. Ali bomo res sedaj, ko smo se dolgo časa pripravljali na ta trenutek resnice zavrnjeni? Dvajset dni aklimatizacije ne pretehta dva dni na naši gori! Pa smo le nadaljevali naslednji dan. Pot do baznega tabora je bila vesoljska. Gigantski valovi skal in drobnega peska so nas lepo ščitili pred vetrom. Le pravo slalom smer smo morali držati. Saj bi bilo interesantno zlesti na kak peščeni hrib, vendar vetrovno dogajanje in naše noge, nas tokrat nista navduševala za strmine. Pet tisoč metrov! Vrha Island peaka nismo več videli. Videli smo le razbito skalovje, gladke snežne stene. Dotikali smo se ga! Stali smo pod našo želeno goro. Nosači so pometali opremo, kot da bi tresli hruške in posedli po kamenju. Kasneje smo le družno postavili bazni tabor. Iz izkušenj smo vedeli, da bo z zatonom sonca prišlo mrtvilo v tabor. Hitro smo opremili šotore za prenočevanje in pregledali ¨železje za na goro¨. Spet se je pokazala izkušenost. Med tem, ko sem pripravljal šotor in zlagal opremo za drugi dan, so prijatelji že pripravili hrano. Toda v glavi so bile na delu kukavice. Tokrat je moralo biti gnezdo res veliko. Z močno voljo sem srebal juho, kajti zavedal sem se potrebe po krepitvi telesa. Sledili so suhi makaroni z mezgo. Pa tudi to sem spravljal vase. Želja po uspehu na gori je bila tako goreča! Vsak vnos testenin v usta sem prišteval k celotni masi zaužitih kalorij. Najlepše in najlažje je bilo še pitje sladkega čaja.

Poslavljanje sonca nas je naganjalo v spalke. Najnujnejšo opremo smo spravili poleg sebe v spalke. Opremo številka dva smo spravili v šotor k nogam, opremo tri, ki naj bi ostala v taboru, pa smo prislonili k šotoru. Trije prijatelji smo se tiščali v šotoru. Tokrat pa sem si želel, da bi nas pihalo še več. A minilo je zelo kmalu.

Vstajanje ob dveh zjutraj je pa bilo nekaj norega. Peklenska volja, fanatizem, odločnost, strašna želja za uspeh so potrebni, da se izvlečeš iz spalke in šotora ob taki uri. Čelne svetilke so svetile kot zvezdice na jasnem nebu. Ne, ne glave še niso bile jasne. Bolečin sicer ni bilo nikjer več, vendar si se moral pretolči skozi nekaj minut, da si si spet zamislil življenje. Kvalitetno je bilo, če si poleg male potrebe v svinjsko mrzlo noč spustil še zaužito porcijo prejšnjega dne. Požirek vročega čaja je bil vreden bogastva. Čim več je bilo potrebno ogrevati svoje telo.

Kar hitro smo zapustili bazni tabor. Hoja v koloni se je kmalu sprevrgla v lahkotno plezanje skozi skalovje, ki se mi najprej ni zdelo tako hudo. Le svinjsko hladno je bilo. Se mi je pa občasno zgodilo, da so veke postale pretežke in bi z užitkom končal tukaj zemeljsko bivanje. Tudi tokrat se je pokazala veličina Himalajskih gora. Kar dobrodošla je bila sprememba, ko je začela smer voditi po ledu. Ko je vrh Ama Dablama zažarel v sončni barvi, si svoje oči usmerjal v svetlobo in se grel. Bolj svetlo je postajalo, bolj se je videlo, da je tam zgoraj zatišje. Res, nekdo nas ima rad! Neverjetno ponižno smo se prebijali višje in višje. Ni bilo misli, da bi zapustil gosji red. Seraki, klože, razpoke in skrivnosti Jetija… Prostranost je tu strašna in brezmejna. Sončni žarki so priplavali tudi nad nas. Kako prijajo, kako prijetno je postalo, a tudi nevarnost so nosili. Višinomeri so kazali preko šest tisoč. Približevali smo se zaključni vzhodni steni, ki sem jo kar natančno in zelo spoštljivo pregledal že na slikah interneta. Danes dela elektronika res čudeže. Krasno vreme in prijeten oprijem na ledeni podlagi sta mi vlivala upanje za uspeh. Kako malo še! Kdaj sem sploh nazadnje pil? Stisnil sem edini gel v usta in nesramno odposlal ovitek v vesolje. Prepel sem se na novo vrv in namerno močno hlastal za svežim zrakom. Ja, to bo zdaj recept za zadnje metre! Verjetno je velika vznemirjenost res pomagala, kajti zadnji greben je čudežno postajal najlažji. Vrh! Vrh je velik za jedilno mizo in je bil kar kritičen za slikanje naše petorke. Pripeli smo se na varovalni cepin in vsaj za trenutek pozabili na našo realno lego. Slika Srečnih s slovensko zastavo na vrhu 6200m visokega Island peaka je uspela. Srečni smo se smejali proti Makaluju, Lhotseju, Ama Dablamu, proti valovom beline in temam neskončnih globin. Ali je svet res tako velik? Strašen je pogled iz letala, ampak vreden je več zdaj naš veličasten pogled na življenje, ki je v polni meri pod nami!

V polni meri se mi je izpolnila tudi tretja želja na tej odpravi.

Spuščanje ob vrvi, pa pripenjanje na novo. Spuščanje po vrvi, pa pripenjanje, samo čim prej po zalogaj svežine. V kratkem času smo se dokaj elegantno spustili v prijaznejše okolje. Še vedno je bilo veliko beline okoli nas, a vsak meter niže človeka napoji z bogatejšim zrakom. Ne, nisem več vzdržal v gosjem redu. Hotel sem biti sam, globoko v svojem svetu in se pogovarjati sam s sabo. Kaj vse se mora poklopiti, da človek doživi tako srečo in veselje. Gora vprašujočim klicem duše ne pušča praznine.

Še dosti časa je minilo, preden sem se strašno ponosen prebil nazaj v tabor. Po počitku pa spet pospravljanje, spet pakiranje, spet korakanje do naslednje točke. Ampak bil sem zgoraj!
Sledila so naselja skozi katera smo prej stopali počasi, počasi. Tokrat sem imel občutek, da kipim in vsakemu bi lahko poklanjal nasmeh in srečo. V nekaj dneh smo se spustili do Namcheja. Nadmorska višina je bila še vedno solidna, a telo je družno z dušo že plavalo. Tako tudi pot do Lukle, kljub veliki razdalji ni bila problematična. Kar nekoliko krivično je postajalo, ko nismo več občudovali slikovite narave, provokativno visokih mostov z barvnimi, plapolajočimi zastavicami, ki ti dražijo dušo. Niti belih špičk na sicer nekoliko nižjih gorah nismo več omenjali. Natovorjene karavane jakov in šerp se niso zdele več zanimive. Je že tako, da smo vedno le grešniki. Naše duše smo že ¨ pogoltno nabasali¨ in bilo je veliko! A preklemano sem si želel, da bi lahko komu povedal, da sem srečen. Letališki drenj v Lukli je kar naglo minil in pristali smo spet v toplem svetu, v Katmanduju. Šele porogljivi nasmehi znancev v hotelu so nas vrnili v resnični svet. Posmehovali so se našim obrazom in ukrivljenim telesom. Mislim! Kako si drznejo sploh odpreti evropske oči? Bili smo v Jetijevi deželi, postali smo del narave in zlili smo se z njo. Nova resnica je pa bila bližje njihovim razlagam in morali smo sprejeti druge norme. Merila za osnovno higieno in obnašanje so se vrnila v stare okvirje. Veliko popite tekočine, več dnevnih obrokov, umivanje telesa in zob, britje, striženje, internetne zveze,….Pa postalo je kar smešno, ko si v enem samem dnevu rešil več teh komplikacij, kot prej v mescu dni! V dneh, v katerih smo čakali polet domov, smo postali klasični turisti. Ogledovali smo si Nepalske znamenitosti, o katerih sedaj čisto drugače razmišljam. So atraktivne znamenitosti ali so le drugačnosti naših navad? S kakšno pravico postavljamo tem ljudem civilizacijske standarde! Tirani, ki so se spozabili in vsiljevali svoje norme drugim, so kruto končevali svoja poslanstva. Bogastvo človeka ni v fanatičnem absolutizmu, temveč v zadovoljnem razumevanju življenja.
Polet domov je spet pomenil periodo tega čudovitega doživetja. Klatiti se šestindvajset ur po sterilnih letalih in letališčih tudi zahteva voljo. Vendar bili smo ¨aklimatizirani ¨, pripravljeni na ihte našega življenja.
Nič več nam ni bilo težko!

Prijatelji in Nepal, ne bom vas hitro pozabil.

Komentarji bralcev ( 29 )

Življenje je gibanje in je lahko tudi šport, če hočete!

Globlje ko brskamo po zgodovini, bolj upravičeno je človekovo delovanje namesto športna aktivnost imenovati boj, ples…V jeziku kineziologov ( raziskovalcev v športni znanosti) je to imenovano gibalna dejavnost. Teh »treningov« vsekakor ne bi mogli ločiti iz sklopa vsakodnevnih opravil človeka, saj so bili življenjska nujnost. Delovna in religiozna dejavnost sta bila bistvo življenja našega predhodnika. Prikupiti se je bilo treba bogovom s plesom, loviti divjačino, bojevati se in ostati živ. Samo močni in zdravi so ostajali. Boj za obstanek je v zgodovini zahteval samoobvladovanje, pokorščino … in tudi umske kvalitete. In vse se je nujno pililo v življenju. Pa ne samo v enem življenju, ampak v dolgi razvojni poti človeštva. Narava je anomalije hitro odplaknila, čeprav brez grešnikov nikoli ne gre. A odleteli so kot suhe veje na drevesu. Zdravi sokovi so pa šli višje in dalje.

VEDITE: potreba po gibanju v človeku obstaja in ostaja.

Pogosto me ljudje srečujejo in sprašujejo zakaj toliko hodim, tečem, kolesarim. Moj odgovor na njihovo zanimanje je sledeči. Z večjo telesno kondicijo je moje življenje kvalitetnejše. S primerno telesno močjo lahko živim polnokrvno življenje, ki mi pa spet vrača zdravje in zadovoljstvo. Je še sploh kaj lepšega?

Torej je sploh smiselno ločiti šport in življenje, gibanje in učenje, trening in šolo?

V evoluciji človeka smo le neznatni delčki. A vendar se nam okolje odpira. Lahko bi srečni dejali, da se nam ponuja. A žal se nam tudi prepogosto z lahkoto zapira. Koliko smo sposobni lepo življenje sprejemati, razumeti in živeti je v veliki meri odvisno od osebe.

Imel sem priložnost postati član odprave v Himalajske gore. Sprejel sem jo! Prvi šok je bil psihični strah pred neznanim, pred totalno drugačnim okoljem in kulturo. Številka dva je pomenil strah pred neznano fizično reakcijo telesa glede na okolje, napor, mraz,…. Pa še je bilo številk, ki bi jih matematiki označili z N. Ampak smo jih uspešno sprotno reševali ker smo bili močni in postalo je eno samo uživanje življenja. Ti delčki me bodo svetlo zapisani v mojih celicah spremljali celo življenje.

Na fakulteti smo pogosto govorili o psihofizični moči človeka. E TO JE TO! Ne dajte se poneumljati enostranskosti. Naj vas telo zasrbi, a tudi korteks zaskrbi in poskočite po sončnem travniku. Psihofizična moč je osnova mladostnega duha. Olimpijski “Mens sana in corpore sano” je že na vsakem plakatu. Ali ga sploh še opazimo? Upoštevajmo pa vsekakor tudi starorimskega satirika Juvenala, ki je vzkliknil : “Orandum est ut sit mens sana in corpore sano!” Ker je malo manj znan a zelo dober, ga prevajam. “Prosimo bogove, da bi bil tudi zdrav duh v zdravem telesu.”

Komentarji bralcev ( 4 )

Monte Rosa - Dufourspitze

Večkrat me misel popelje do vprašanja, kaj me je pripeljalo v Ivanov krog gorskih navdušencev. Če me še povabi, sploh ne bom čakal. Pritrdilen odgovor je na dlani. Grossglockner, Ortler in ostali vršaci so bili preveč uspešni dosežki in krasni spomini, da bi sploh kaj čakal in odgovarjal. Pa še nekaj sem potuhtal! Moja in njegova prisotnost v gorah vedno pozitivno vpliva na vreme. Bog nas ljubi!
Člana odprave za Švico, tokrat za 4634m visoko Monte Roso, z vrhom Duffourspitze, sta poleg vodje Ivana in mene, bila še dva dobra prijatelja. Mene so poimenovali »štrudl«, ker navadno v hladilni torbi prinesem jabolčni zavitek in pivo. No, torej je bila ekspedicija klasična, kajti Ivan ima nekako v krvi, da več kot tri ali štiri člane ne prenaša v svoji bližini. Spomnim se ture na Ortler, ko se nam je pred zadnjim vzponom pridružil Nenad (Hrvat, ki nas je »nafehtal«, da sme v navezo ) in se je potem valjal in preklinjal vse bogove, dokler ni prišel spet na trdno zemljico. Po sedmih urah, že blizu avtomobila, pa ni bilo mogoče »izklopiti njegovega radia«. Eden za drugim smo zbrzeli naprej, samo da ga ni bilo potrebno poslušati in odgovarjati njegovim vprašanjem. Nenad z Reke je bil takrat res pravi galiot na gori, a proti koncu ture pa vsebolj tudi mi.

Za pogovore o Monte Rosi smo se dobivali ob pijači, premleli ideje za pot in tekmovali v modrovanju. Nekaj pa le nismo uspeli doseči kljub energiji, ki je žarela iz nas. Čakali smo lepo vreme. Vreme, to vreme! Verjemite, da smo si bolj želeli lepo vreme nad Francijo, kot pa nad Koroško.

Komanda je padla. Torej gremo.Vožnja proti Švici, proti Zermattu (približno 800 km), mi je bila že znana. Pred letom sva z ženo že opazovala te fascinantne vrhove, vendar le iz varne, počasi se premikajoče, gorske, zobate železnice Zermatta. Ogromna piramida, veličastni Materhorn, je očitno najbolj poslikana gora sveta. Ti nori »azijati«-Japonski turisti očitno ob rojstvu v zibel dobijo še fotoaparat. Monte Rosa, sosednja bonta (Ivanova najbolj priljubljena beseda), pa je veličastna prav zaradi tega, ker je nekoliko višja in ima strašne ledenike iz katerih štrlijo črne, strahotne stene. Na vzhodni strani Monte Rose je nekoliko niže na ledeniku svetovno znani smučarski center Saas Fee. Vožnje v Švico se nisem bal, le daleč, daleč je. Avstrija, Italija, nič kaj duhovitega. Zanimivi so bili morda športni avtomobili, ki so nas prehitevali kot za šalo, pa še to je zanimalo le mene, šoferja, kajti ostali so tako in tako le brundali svoje sanje pravičnega spanca. Še jedli nismo nič ( razen avtomobila, ki je požrešno pil), dokler nismo prečkali Simplon pas, severozahodno od Milana in se je kolega spomnil ženine popotnice- »vineršniclov«. Ni ga čez zrezek! Pa smo naredili piknik na obcestnem postajališču in nismo bili edini. Če bi imeli druge namene, bi kajkmalu začeli izmenjevati pir s sosednjimi piknik skupinami. Ampak morali smo naprej, kajti dan kljub opoldanski vročini ne traja večno. Po devetih urah, po 800 km prebitih v avtu, smo končno parkirali v ozki gorski vasici Tasch. Iz zasedenih pikničarjev smo se morali kar hitro preleviti v vzdržljive gorske kavke za katere ni ovir. Že ko si naprtal nase opremo, si takoj doumel, da tokrat v gorah ne bo nežnosti.Vsa skalna oprema, zimska oprema, tekočina…. Pa ne da spraviš v sili vse to v nahrbtnik in to še nosiš? Z vlakcem smo se odpeljali v slavni Zermatt in se izgubljali v množici turistov, med katerimi pa vendarle vsi niso bili take enogrbe kamele s prtljago kot mi. Je pa bila železnica zabavna, ker so turisti kot opice skakali od okna do okna, se prerivali in snemali te belo-črne špice. Mi pa smo bili srečni še zaradi ene barve. Nebo je bilo modro, čisto modro in ravno to smo si mi, ki smo imeli še nekaj drugega pred sabo kot tile nori turisti s kamerami, najbolj želeli. Nebo je v teh dneh napovedovalo uspeh! Ob 17 uri smo zapustili drugi vlakec za smer Gornegrad. Lepa višina 2800m. Z višino so se odpirala tudi nova obzorja. Prijetneje je postalo tudi zaradi miru, saj ni bilo več drenjanja in norih fotografov – kamikaz. V lepih razgledih in tišini smo lahko premlevali svoje divje misli. Postalo pa je dokončno jasno, da tu ne bo mehkobe in mavrice, da bodo prevladovale le dve ali tri barve, katerim se bo zoprstavljala naša moč in volja. Ko imaš oprtan tovor na telesu, te le to kar samo sili v hitrejše gibanje. Kar milo se mi je storilo, ko sem opazil kruto resnico, da se bomo spustili dobrih 300 višinskih metrov k ledeniku. Zavedal sem se namreč, da mi ta višinski kredit ne bo odpuščen. Ko stopiš na ledenik postane zadeva vsaj sprva zanimiva. Drugo okolje, druga koncentracija, druga oprema. Pozno popoldne žuborijo med razpokami številni potočki. Nevednež bi skoraj zasanjal romantiko. Vendar je samo prečenje zaradi velikega števila grozljivih razpok in dokaj gladkega ledu kar prava avantura. Brez smernih kolov bi bilo ogromno težav. Po prečenju ledenika smo prišli na strmo peščeno in skalno stezico. Stvar je postala takoj jasna. Zdaj moramo nadoknaditi prej izgubljeno višino. Tu smo naleteli na slovensko trojico, ki nam je v sami evforiji natrosila nekaj informacij o zgornjem ledeniku in razpokah, ki pa jih drugo jutro v temi, žal, očitno nismo upoštevali. Je že tako, da ko si utrujen, nehote ne sprejemaš informacij, ki bi bile lahko dobrodošle. Pa vendar nam je skupinica vlila novo moč in voljo. Fantje so že opravili! V slabih dveh urah smo bili pri načrtovani koči –Monte Rosa Hutte (2795m). Načrt se nam je dokaj dobro odvijal. Na koči, ki je nekako klasična, visokogorska, a utrujenemu človeku kar baročna, smo brez problemov navezali stike z mlado oskrbnico, ki je bila neverjetno jezikava. Z mano je govorila nemško, z Ivanom angleško, tam s tretjim je brenkala italijansko. Bogsigavedi ali smo mi še vedno tako daleč in zahod zmeraj bolj zahodno! Po lahki večerji in obveznem » kriglu piva«, kateremu se kolegi ne morejo upreti (saj le zaradi strahu pred dehidracijo), smo najavili oskrbnici zajtrk ob dveh zjutraj in razložili naš namen. Zunaj se je dan prevešal v noč, pa to le v gorah.V nižinah je bila že trda tema. Slavni, mlajši bratec Monte Rose, Materhorn, se je kazal v fantastični podobi. Bosi in sproščeni smo sedeli na »udobni skali« ob koči in opazovali duhove. Črna piramida, ki stoji frontalno, kot zrcalo pred lepo žensko, je tokrat pred nami postajala črtasta. Sence nižjih, sosednjih vrhov so jo rezale.Vendar je to bilo le navidezno. Svoje junaštvo je pokazala, ko je še edina gora ostala obsijana z zlatimi žarki. Vendar je tudi ta gora padla. Padla je, a vendar je padla junaško, ponosna, zadnja. Tudi tu se je naselila noč.Oskrbnik nam je določil sobo za počitek, prej pa smo svoje tovorne nahrbtnike nekoliko razbremenili. V police smo izločili rezervno vrečo z »odvečno prtljago«, ki bo drugo jutro ostala na koči. Ure ležanja sem prestal nemirno, pravzaprav sem ob poslušanju dihanja našteval število ljudi v sobi. Okoli ene ure zjutraj sem se odplazil iz koče na mojo skalo, ki je bila še pred nekaj urami prav mistična. Skala je bila hladna in hrapava, brez duhov, prav pripravna za plezanje, polna oprijemkov. Moja lučka na čeladi je bila nepotrebna. Zunaj je bila noč, čista, kot si jo le želijo izgubljenci. Torej se je napovedoval še en čudovit dan. Čez čas sem opazil, da se je prižgala luč v jedilnici.Ura je minila dve zjutraj in zajtrk nas je čakal. Šele v jedilnici sem spoznal, da je bilo v koči kar nekaj ljudi, ki so imeli podobne ideje za novi dan.

Ob 2.40 uri smo startali in se skoraj dve uri prebijali med ogromnimi skalnimi bloki. Pot je označena le s kamnitimi možici, ki pa smo jih v temi z lahkoto zgrešili. Z lučkami na čeladah smo se le nekako prebili čez to nanošeno kamenje in skalovje do ledenika. Nadeli smo si dereze in se navezali. Večkrat, kasneje, v fazi analiziranja dogodkov (ko se ti v glavi film previja) razmišljam, zakaj je človek tako vzvišeno bitje in hkrati primitiven stvor. Svojo varovalno opremo pogosto ne oprta nase, ampak jo junaško nosi v nahrbtniku. Človek zakaj? Pot čez spodnji del ledenika je bila res adrenalinska. Mogoče je bilo kar srečno naključje, da nismo vsega videli. Prebijanje med velikimi razpokami je potekalo bolj po trenutnem občutku. Prav srečni smo bili, ko smo prišli do kompaktnega snega, pa čeprav je strmina postajala res huda. Imeli pa smo srečo, da je naveza delovala dokaj homogeno in smo dobro napredovali. Večkrat smo obračali glave in opazovali prebujanje dneva na mlajšem bratcu –Materhornu, ki je kot ogromna, črna piramida štrlel iz zaledenelih bližnjih vrhov. Lučke niso bile več potrebne. Svetloba je zagospodarila nad nočjo. Na višini 3700m nas je pričakal pravi nogometni stadion, a bil je bel in skorjast, iz hladilnika. Tudi sonce, ki je že prav močno pripekalo ni spremenilo tega grozljivega, polarnega občutka. Tu in tam smo še obšli kakšno vidno razpoko. Pred nami se je spet postavil zelo strm svet, ki pa je bil sila leden. Sam imam veliko raje črno skalo kot strm led, vendar sta si tu podajala roki oba, led in skala. Beseda končno je zelo mila za opisovanje naporov, a vendarle smo čez strm led končno prilezli na skalni greben. Skale so bile vse pomrznjene in krušljive in sila prepadne. Pot ni varna in ne dopušča napake. Spet smo naleteli na strm krajši ledenik in zagledali vršnji greben. Malo pred vrhom se je bilo potrebno vzpeti skozi visoki 20m kamin, opremljen z jeklenicami in klini, ki pa so bili popolnoma zaledeneli. Nebo je bilo modro, skale črne, led grozljivo bel in sijalo je sonce.A bril je veter.Le kje bi se umiril ta večni popotnik, ki s sabo nosi mraz.Višina je huda. Bil je trenutek kot zvezdni utrinek v jasni, zimski noči. Preko nas je letelo ogromno, belo, potniško letalo z rdečo švicarsko oznako. Skoraj bi ga sklatil s cepinom. Moj oče bi ob taki situaciji dejal, da je to »cajhen« za preživetje. Po dobrih sedmih urah smo prilezli na vrh. To je torej to! Ivan je po svoji navadi vsakemu stisnil roko, sam pa sem se z levico krepko držal križa. Strmina je grozljiva. Zaradi jasnega, sončnega, vremena je bil pogled na okolišne štiritisočake enkraten. Seveda smo dan prej ob koči dobro pregledali specialko. Vendar je burilo mojo glavo ogromno vtisov. Slavni švicarski Dom, Weisshorn, Liskamm, pa Materhorn in za njim nekje Mont blanc in še koliko »nepomembrih« štiritisočakov! Kako relativno, pravzaprav sramotno je ocenjevati kvaliteto. Ne sodi, da ne boš sojen!

Pot nazaj je bila v skali nekoliko boljša, vendar je bila potrebna velika previdnost, saj je kamenje v glavnem naloženo in zelo krušljivo. K sreči pa je sonce omehčalo najstrmejše dele ledenika, tako, da je postalo »bolj varno«. Vseeno, padca si tu ne smeš privoščiti. Zaradi močne otoplitve je pa spodnji del ledenika postajal toliko bolj zoprn za prehod. Ogromno je razpok in nešteto potokov, katere pa prekriva le tanka plast snega. Po srečnem prečenju, ko smo že kolke občutili v grlu in že sanjali pir na koči pa nas je skoraj dotolkla skalna groblja zadnjega dela poti do koče Monte Rosa. Vrnili smo se po 12,5 ure hoje! Na koči smo se nekoliko okrepčali, kar precej nadoknadili izgubljeno tekočino, poravnali račune in se dotovorili z ostankom opreme, katero smo ponoči shranili kot odvečno breme. Spustili smo se do nižjega ledenika, na katerem je pozno popoldan vse teklo. Po prebrodenem ledeniku je prišlo na vrsto zelo napornih 300 višinskih metrov vzpona do železnice. Spet smo postali enogrbe kamele, ki mutaste spremljajo svojega vodnika. Niti grožnja s palico jim ne pospeši brezvoljnega koraka. Ni nam bilo do besed, govorili so pogledi. Do železniške postaje smo res izmučeni prišli okoli 7 ure zvečer. Je pa potem toliko bolj bila prijetna vožnja v Zermatt in kasneje v Tasch. Le živahnost turistov ob oknih vagona je povzročala motnjo, pa tudi to brenčanje je ob sedenju in zibanju vlakca hitro splahnelo. Ker smo ugotovili, da je Zermatt drago mesto, smo sklenili, da bomo prenočili nekoliko niže v dolini. Pa smo kar hitro združili enake želje za spanec in smo se namestili v udobnem hotelu. Po večerji in po najboljšem pivu v našem življenju smo hitro zajadrali v spanec.

Naslednje jutro je bilo prav tako čisto, umirjeno, tako, da nam dolga pot proti domu ni obetala prevelikih težav. Tri dni smo živeli kot četvorčki, zdaj pa smo spet splavali vsak v svoje vode. A lepi vtisi in spomini so ostali.

Komentarji bralcev ( 4 )