MOJ SVET

Pride tak trenutek, ko enostavno moraš pobegniti v samoto, sicer bi pobil pol bližnjega sveta. Kako plemenit in močan je prvi miselni namig! Grem na Peco, Obir, Raduho ali samo na Uršljo »špricat« energijo. Z mojega kraja bivanja so vse te gore daleč le za ogrevanje motorja avtomobila. Korošci se jih vedno z lahkoto dotikamo.

Na Uršljo goro, Uršlo, Goro… sem stopil že, ko še šteti nisem znal. Če jo imenujem gora, ji rečem, da je osamelec in da med oblaki kopa se samotna. Če jo imenujem hrib, potem ima nekaj okoliških bratov in sestric tisočakov, a razgled je le z nje najlepši! Na zahodu gledaš do Triglava, na sever z očmi preskočiš mrzlo, senčno steno in se pogreješ na Svinški planini in Golici. Na vzhodu gozdovi Pohorja dajejo ton tišini in na južni strani valovi zelena Slovenija. Pa ni zmeraj tako umirjena in darežljiva. Je gora in včasih moraš tudi trpeti za uspeh. Najbolj pogosti pristopi so z zahoda, z Naravskih ledin. Za »firbce« so lepe smeri s senčne, severne strani (Ivarčko jezero) in za romantike, a z dovolj kondicije je južna stran paša za dušo. Za nas Korošce je Uršlja gora enostavno Gora z velikim G. Je spoštovana. Na njej so se dogajale tudi tragedije. Izredna je pozimi. Se skriješ pred vetrom za zameti, dražiš divjega petelina in na vrhu pitaš večne prijateljice, kavke. Lep je ta svet.

Obir je »čisto naša gora«, čeprav ozemeljsko leži v Avstriji. Je izredna, družinska gora in na vrhu kar razburka dušo pravemu Slovencu. Pogledaš zahodno, na sever ali vzhodno, Koroška ti leži na dlani. Upam si trditi, da je Obir tisti prvinski »Korošec«. Pogled od reke Drave proti Obirju ti razkrije razliko med goro in hribom. Pristopi z južne strani, od koče planincev Železne kaple, so bolj zeleni in najbolj pogosti. Sam imam najraje zimsko idilo. Obir podarja čudovito turno smučanje, samo zaslutiti moraš. S snegom pokrite travnike lahko odkrivaš v dolgih in brezskrbnih zavojih. Zna pa gora opozoriti nase. Ni se najlepše potikati po grebenu v vetru in v nevihti. Obir pa poplača trud, če se vrneš na vrh v lepem vremenu. Kamniške, Julijci, Karavanke, Ture…, za ogled je morje razburkanih belih valov,… za dušo.

Na Peci mi je v mladosti največji nemir buril železni kip spečega kralja Matjaža v luknji gore. Na Avstrijski strani sem užival na smučišču. Kot da se v življenju prej ko slej vse poveže, poleže! Peca je s padcem železne mejne črte postala za nas kar pogorje. Gora nam je enostavno dana. Možnosti odkrivanja proti zahodu so se potrojile. Koprivna, Topla, Štinge, Šumc, Veški stan…,so strašno zanimiva izhodiščna mesta. Če si poleti poln energije in goro rahlo podcenjuješ, pa pozimi kar pozabiš na lahkotnost gibanja. Peca je pozimi polna snega in je rajska za izlete s turnimi smučmi. Posebej so lepa celodnevna prečenja gore. Kot ponosna gora ponuja tudi plezarijo. Letno ali zimsko, lahko ali težjo »sorto«. A vedno je lepo doseči vrh in za hip zaplavati po ozkih in tudi širokih dolinah Koroške, slovenske ali avstrijske. Peca ali Petzen, gamsov to ne zanima!

Raduha, da bi le smeli imeti jo za skoraj svojo! Stara meja med Koroško in Štajersko poteka tu nekje, tako, tako…. Kot otrok sem se gore precej »dotikal«, a sem jo tudi zelo spoštoval. S starši smo zahajali v njen hlad, na Grohat. Oče je imel predavanja za alpiniste, jaz pa sem se pobalinsko podil po melišču in po balvanih na severni strani gore. Spominjam se stare Cigajnarce. No končno nekje, kjer ni bilo državne meje. Strahospoštovanje daje gora zaradi svoje odsekanosti na severno in zahodno stran. Je pa Raduha zelo topla in naklonjena z južne strani. Ko premagaš hlad severne stene, toliko bolj ceniš sončne žarke na južnih pobočjih. Dostop na goro z Loke (jug gore) je za sanjače, prihod z vzhoda je za vzdržljive in pristopi s severa in z zahoda so za hrabre. A vedno bosta le severna stran gore in Lanež veljala za Koroški plezalni poligon! Gora lahko vsakemu ponudi veselje. Prvi otroški ponosi so po »prelezenih« Durcah in kasneje po smehu na vrhu, težke in lažje skalne smeri v stenah, atraktivna Snežna jama na jugu, čudoviti razgledi na Kamniške planine in Logarsko dolino… Pa zima! Raduha je pozimi stroga, a zelo lepa. Zelo hudo zna zavrniti neprimerne obiskovalce. Turno smučanje je užitek v njeni tišini, a pogosto velika pustolovščina. Raduha ostaja tudi Korošica.