MOJ SVET

Hodil sem po stezi, ki vodi proti vrhu gore, proti križu … Gledal sem v tla. Koliko kamnov sem ne zavedajoč se pohodil, koliko sem jih preskočil in kolikokrat sem se zadihan oziral visoko, tja, kjer ni meje. V nebo! Draž mojih misli je neskončna. Mrak in megla me že dolgo ne motita in plašita. Jezi me blato med skalami, ki je kot laž med ljudmi. Zato grem sam, najraje sam. Višine v gorah me očistijo blatnih cest dolinskega življenja.

Taka je pot na goro in konec ni vedno vrh … a konča se vedno!

Spet ugasnem avto, pozabim nanj in se podam skrivnostim čudovitega, a tudi neznanega, čeravno tega ne priznam. Pa se tudi zmotim in spoznam resnico z druge strani. Blagor tistim, ki jo vidijo, in hudo tistim, ki so slepi in samosvoji v pravičnosti. Komaj čakam, da zmanjka vejevja, da sem visoko, visoko. Ne, še zdaleč ni enako kot v letalu in bilo bi preveč enostavno, preveč bi bilo uokvirjeno le sedeti in gledati na Zemljo. Ko pridem do pravih skal, se začne potovanje. Prsti iščejo varen oprijem, kmalu cepin postane močna opora in odpre se Neskončnost. Pravzaprav jo zaslutim že prej in sprejmem jo kot možnost! Dotaknem se čistega snega in steklo ledu mi pokaže brezmadežnost. Sam sem. Odžejam se z ledeno svečo z okusom apnenca. Nemirna duša se pase v lepoti strmine, pa čeprav slutim strah. Zavestno grem naprej proti izzivu, Svetlobi, svoji Višini, ki mi je poklonjena. To je dar.

Na gori so orkanski vetrovi in sile … in tudi človek sme stati tam!

Vrh! Kljub mrazu žarim od sreče in notranjega ponosa. Greje me. Premagal sem samega sebe. Dokazal sem svojemu duhu, kdo je gospodar tega telesa. Pa mi nihče ni zaploskal za zmago. Kavke, črne lepotice, bi lahko to storile, če le ne bi bilo tega prekletega, mrzlega vetra. Čakajo, čakajo z rumenimi kljuni skrite v svojih bivakih na prijaznejše vreme. Čakajo na festival! Čakajo na prijazne ljudi, na drobtinice hrane, ki se je razveselijo kot puščavska bilka jutranje rose. V dolini z lahkoto odžejamo cvetice, tudi hrane je dovolj za vse ptiče. Tukaj, sedaj pa je vesolje. Mene pa ne opazi nihče. Je sploh kaj živega okoli mene? Pa tako zmagoslavno stojim in srečen sem, da sem končno odvrgel težko breme s hrbta. To je posebno bogastvo. Po lažji poti jo odrešen popiham v dolino.

Vpet v tok vsakdanjosti se nezavedajoč mažem z navlako!

Vse je okoli mene. Spet teža balasta krivi mlahavo telo. To nisem jaz. Tako ne morem in ne znam biti jaz. Noro, spet je tu najhujše. Duševni nemir. Grem gor.

A se je izza Mavrice res tako lepo skriti?