MOJ SVET

Eh, pa sem zapustil Slovenijo in šolo in »djumbus« na njej.

Zaplavati v prijetni vožnji nekam v neznano, prepustiti se dogodivščinam. Samo vstran, po koroško nekam bek! Saj imam rad svoje ure, dijake, a nabralo se je toliko obrobnega »shita«, da je sploh postalo vprašanje glavnega in obrobnega. Tudi sodelavka je bila mesec dni v bolniški odsotnosti.

Prijetno sonce, prazna cesta. Graz  je bil že zadaj. Gledal sem Eisenstadt, navi-naprava mi je kazala proti vzhodu. Brez skrbi sem se vozil in pasel misli. Moj sopotnik, dijak, je tako s strahom tipal po meni z besedami. Ampak to mi je “pasalo”. Samo relaxation! Potem sva se zmenila za kavo. Uh, užitki na sončku. Gledal sem športne avtomobile, ki so prihajali na parking in sem se spomnil mojega audija TT. Vau, čisti užitek! Pa naprej, pa čeprav sva s terencem. Postajalo je topleje in topleje. Vpliv Panonije je za nas iz gorskih dolin hitro občuten. Hitro sva bila v kratkih rokavih in to marca. Z levim očesom sem iskal letališče Schwehat, a naju je »navi« usmeril mimo. »Ja bo še novih akcij!« Pred Bratislavo sva občudovala vinograde in gromozanske vetrnice kako se sučejo in šele takrat sem opazil, da sem stiskal volan res močno. Piha, piha po tej brezkončni ravnini. Kot kozaški jezdeci so se podili oblaki na nebu.

V mesto, ki je veliko in hkrati dokaj enostavno, sva pridrvela kot osvajalca. Pa vendar naju je takoj streznilo parkiranje avta. »Isti je pleh in beton povsod!« Hodila sva ob Donavi, gledala tragedije starega betona, ki se hote ali nehote uklanja novemu. Našla sva ulico Franceta Prešerna in se ponosno slikala. Opazovala sva grad, a najboljši je sladoled, ko si ga zares zaželijo usta.

»Midva bova odpotovala naprej, a veva, da naju nihče ne priganja.« Vzhodno nekje leži Senec, ciljni kraj, zaradi česar tako preprosto uživam. Spet sva čudovito pasla možgane in letela na vzhod. Bova srečala Džingiskana, ko je vse tako leteče?

S kolegom Matejem sva se srečala v hotelu Senec. Kljub svoji mladosti je vedno pravi kolega in na daleč izžareva energijo. Že v Sloveniji sva se dobro ujela in zanimivo je, da se lahko pogovarjava v več jezikih. Trojček je dopolnjevala še Danijela, profesorica iz Srbije. Na vseh aktivnostih, ki so sledile, se je čutilo, da smo tri močne osebe. Sledili so dnevi jezikovnih delavnic, predstavitvene ure, tečaji spoznavanja kultur, slavnostni sprejemi in trepljanje po ramenih . Skratka, za vsakega nekaj! Zadnji večer pa bomba. Izmed devetdesetih partnerskih projektov so prvo in edino nagrado podelili nam. Televizija, novinarji, ….. Veleposlaniki hvala, pisatelji hvala, hvala vsem, saj bi naredil napake, če bi se imensko zahvaljeval. Hollywood!

Zadnji dan je bilo darilo, vožnja z ladjico po Donavi. Po zvočniku komentar spominov na pretekle dni, ko so nesrečniki bežali v obljubljeno deželo na zahod. V meni pa je predvsem gorelo dogajanje v »Slovakii«, v Senecu, v Bratislavi. Adijo Matej, Danijela, Robin, Michaela….

Kako kratek teden, a kako drugačen in predvsem z drugega planeta.