MOJ SVET

V vsakem človeku tiči nemir, samo sprostitve so različne.

Da sem bil spet zraven, se lahko zahvalim le skritemu, katerega ljudje še ne razumemo. Uh, ko je prišel signal sem bil kar prestrašen. Povabilo dobrega prijatelja, dovoljenje velikega šefa in naklonjenost ostale ekipe so stvari, ki so se srečno križale v momentu. Ni nepomembno, da je tudi službena obveza bila pomaknjena v ozadje. Srečen sem!

Želim si v višavah gledati skalne stvore in poslušati neukrotljive fanfare vetra in leda.

Elbrus, Kavkaz, nove dogodivščine.

Res, večkrat sem pomislil na oddaljeni a mamljivi vrh Evrope. Tokrat pa je bila odprava še bolj zveneča, saj jo je vodil resnično najboljši ekstremni smučar na svetu – Davo Karničar. Šerky je dejal, da tega enostavno ne morem zgrešiti. Dava poznam že kot sošolca na fakulteti. Po vseh knjigah in člankih, ki jih preberem o njem (tudi nekaj kregarij je vmes), sem lahko kar vesel, da me je enostavno sprejel. Spet sem postavil transportno vrečo v kot in jo polnil. A tokrat so me bolj skrbele smuči, kajti načrt je bil gorsko-smučarski. Koroške gore so kar pripravne za turno smučarijo. Treniral sem precej, ampak žal vse v okviru svojega vedenja.

S skupino smo se zbrali pri Tinjskem samostanu. Lep sprejem za začetek. In, kot da se je duhovni svet višav v katerega želimo, tam simbolično odprl. Potovanje nad oblaki Munchen, Moskva in Mineralny vody je bilo bolj kot naporno, dolgočasno. Avioni, lutkaste stevardese, plastična hrana in prisiljeno mirovanje. Že večjo zanimivost je pomenil pristanek na končnem letališču, kjer sem z očmi iskal gore. Ne, vse drugo, le valov za razburkano dušo nikjer. Rusija je res tudi brezmejna ravnina. Kot v adrenalinskem parku je bila nato vožnja s čudnim kombijem. Volan BMW, kolesa VW, oznaka Lada, pa na plin! Ampak kljub tej komičnosti ali praktičnosti je bil dober prevoz in po štiriurnem galopiranju smo dosegli izhodiščno vasico Terskol in kasneje bazo Azay.

Kot, in same zasnežene gore okoli nas. Vreme je sicer bilo bolj kilavo, tako da pravzaprav velikanov sploh nismo videli. Me je pa blazno presenetilo to prehajanje iz enega tipa vremena v totalno drugi vremenski pas. Gora je svojo prijaznost vsakih sto metrov kazala drastično bolj mačehovsko. Zvečer, po postavljenem planu za osvajanje gore, sem kar nemirno pripravljal »svojo robo« za zgornji tabor. Zavedal sem se, da sem res pravo zelenje v tem slovenskem šopku na odpravi.

Pa sem zjutraj tudi jaz ponosno tovoril opremo za višinski tabor –Bochki. Nabasan nahrbtnik, smuči in polna glava pričakovanja novega, je bilo na meni. Z nihalko smo se dvigovali skozi oblake visoko, visoko. Na momente se je skozi meglene zavese odprl ledeni svet. Z vzhajanjem sonca sem določil strani neba in z obračanjem proti jugu sem imel občutek velike gorske pregrade. »Ja, Kavkaška veriga, kot jo prikazujejo zemljevidi«. Naprej pa so zahreščale smuči po ledu. Kljub že spoštovani nadmorski višini je bilo vzdušje v skupini krasno. Svoje je naredilo tudi sonce in vetrovno pobočje, ki je dopustilo pogled v čudovito kuliso. Samo sanje so lahko podobne tej pravljici. Pravzaprav smo bili mi drzni obiskovalci pravo smetje tej gorski poeziji. Veter je divjal po belih vrhovih, nebo pa je bilo temno modro s posejanimi belimi raketami oblakov, ki so se rokovali in spet skregali. Vse se je v tej gorski večnosti odvijalo tako silno. Do Bochkov, 3800m, smo hitro prišli. Poznal sem te legendarne sodčke v objemu večne zime s slik. Je pa zanimiva organizacija, ki ti dodeli »rusko mamo«, da skrbi za prehrano na sodčkih. Kuharica, prava babuška, lepo skrbi in tudi podoživlja trenutke celotne odprave na gori. Ko smo si uredili svoj sodček, svojo bazo, smo neprestano strmeli proti željeni gori. Gora je tako blizu, pa vendar realno še dosti daleč. Ker je ekipa delovala močno, smo dodali še nekaj višine za aklimatizacijo. S smučmi smo se usmerili proti Pastukhovim skalam, na višino 4600 m. Razsežnosti so postale navidezno še hujše zaradi beline, ki sta jo povečala megla in rahlo sneženje. A kljub temu sem po obrazu čutil pekoče sonce, po prstih pa mraz in nohtanje. Končno dovolj! Davo je sedel na skalovju in čakal svojo raztreseno čredo.

Spust po neznani strmini skozi meglo, je zaradi prve aklimatizacijske ture bil dokaj naporen. A minil je hitro. Je pa večerja v sodčkih neverjetno ugajala, kljub spoštovani višini in naporom dneva. Zgodaj, prezgodaj smo se zavili v spalke. Nastopila je višinska kriza, nespečnost in nočno lulanje. Spomnil sem se na tablete in se končno zaguncal v dremež. Bila je slaba noč, a prihajajoči dan prehiter. Telo in psiha sta bila nizko, strašansko mrzlo je bilo in svoje so dodajali sunki vetra. Vrhova sta bila prekrita z belimi zavesami, ki so kot ribiške mreže plavale v nedoločene smeri. Uh, kako je zdaj zgoraj? V dolini je izgledal blažen mir in še vedno mračen začetek jutra. Po zajtrku, okoli devete ure, je tudi v bazo pritisnilo sonce. Še vedno so bili sunki vetra, ki te je prevračal, a sonce je bilo pekoče. Vodja je ocenil boljšo možnost regeneracije telesa v dolini. Lepše je postajalo z vsakim metrom spuščanja. Hiter in prijeten je bil spust, najboljše pa kasneje seveda pivo pri hotelu. Dan regeneracije, ugodja, nato štiriindvajset ur in vrh bi osvojili! Kar streslo me je od bližine.

Naslednji dan je bil čudovit. Sonce je spodaj topilo sneg, na tržnici so fantje pripravljali roštilje, kramarice so se prerekale kam usmeriti luže, ki so jih poklonili topli žarki. Kar sedel bi ob pivu in užival z močno dvignjeno glavo in s pogledom v goro nad vasico. Takrat se mi še sanjalo ni, da bomo osvojili to goro, mt. Cheget in celo smučali po severni strani. Toda zdaj sem si le želel, da bi vreme na nasprotni strani, kjer stoji Elbrus, v višinah in blizu nebes, vzdržalo. Kako je mogoče imeti na eni gori tako različne vremenske pasove? Želeni Elbrus je res gigant. Napovedi za prihajajoče dni pa so bile slabe. Med fanti se je čutila napetost tistega ključnega trenutka. Sredi dneva smo spet odrinili do sodčkov. Nihče ni hotel prikazati pesimizma, a vendar sem zaslutil dvome. Orkanski vetrovi so nam že do zgornjega tabora prikazali moč. Na večer je bil pogled proti vrhu ubijalski. »Pa tako blizu vrh! Kje naj bi se naslonil ti hudi veter, nimaš kje drugje opore kot le na moji gori«. Elbrus je res visok stožec in je osamljen. Tudi kar precej višji je od ostalih tudi lepih vrhov. Se zato na njem srečujejo in rokujejo vetrovi? To noč se ni dalo spati. Zaganjanje vetrov v sodčke je pobijalo moralo. Odhod je bil najavljen za drugo uro zjutraj, a mislim, da je bilo vsem vse jasno. Nekaj čez polnoč smo se zbrali v glavnem sodčku in prestavljali čas odhoda v upanju na čudež. Zadnja realna varianta se je zdela podkupnina šoferju ratraka. Če privoli deset minut vožnje v nevarnem terenu pridobimo vsaj uro napredovanja v viharju. V Rusiji za denar vse! Tri kape, dve bundi, dvoje gat.…pa nahrbtnik in smuči na njem. Ni bilo veselja niti vstopiti v transporter. Ko si izstopil z zaščite ratraka, te je pograbil veter. Postalo je jasno, da s smučmi ne bo nič. Veter je sčistil stene v stekla. Blaženi so bili majhni bazenčki štrlečih skal, ki so nudili zavetje in oporo. Nadeli smo si ledno opremo, smuči pa družno postavili ob skale. Več jih je, laže jih bomo našli. Danilo se je in včasih dan prinese spremembo. A tokrat je duša gore ostala mrzla. Z viharnimi udari in letečimi kristali nas je pometala s svojega lica. Borili smo se. Nihče ni opazoval več soborcev, vsak je le ohranjal potrebno temperaturo z gibanjem in pazljivo čakal na prihajajoči sunek metle. Pa smo le napredovali.

Po uri divjanja sem odpovedal. Mraz mi je lezel po prstih rok in rezal nos. Čutil sem, da je tu še točka, ko se lahko sam vrnem. Šerkiju sem pokazal palec dol! Še sedaj imam pred očmi ta trenutek. Čepel je in se z levico tolkel po glavi, kar je pomenilo, da sem neumen! Glasov se v rohnenju vetra tako ni slišalo. Poraz! Spuščal sem se. Temperatura se je izboljševala. Do skal, kjer so bile smuči sem občutil grozen strah. Prečkal sem stekla z nesigurnimi koraki, ki mi jih je določal vihar. Nižje, s smučmi je bilo nato lažje in hitreje. Ko se je telo ogrelo in napetost popustila so se orosile oči. Sam sem, oddaljen daleč od sanj, za katere sem živel zadnje mesece. Toplo mi je, roke so mravljinčaste, normalne, prijatelji pa se še borijo z viharjem nekaj sto metrov nad menoj. Komu bi lahko zavpil, potožil, šepnil svojo bolečino. Sam sem!

Ko sem prismučal do baze, me je »zamotila mama« in mi ponudila čaj. Kako lepo je izgovarjati besede, pa čeprav jih nisva povsem razumevala. Sem pa razumel, da je opazovala naše gibanje na gori. Baza je postavljena tako, da se ob dnevu lepo vidi smer proti vrhu in slavna Prečka, na kateri se nas je gora otepala. Če le vreme dopušča je z daljnogledom možno opazovati gibanje pikic. Čez čas so pridivjali tudi ostali! Bili so prezebli, z omrzlinami po obrazih in nogah, a ponosni na svoj boj. Gora pa ni razumela željnih pustolovcev.

Razen do vročega čaja v bazi ni bilo nekega veselja. Hrana ni dišala. Razočaranja so se kazala zelo različno. Dogovorili smo se, da glede na vremensko napoved (telefonska povezava) zapustimo bazo in se spustimo v dolino. Postelja, toplota, regeneracija…pivo.

Zjutraj v dolini, 2400m, je bilo vreme solidno, umirjeno. Nemirnih duš smo pohajkovali po okolici. Bližnja civilizacija vasice je vabila, gora na jugu, mt. Cheget je izgledala odlično, pa še njena severna stran je bila dokaj čista, brez oblakov. S takimi fanti se je hitro vedelo kaj bo. Okoli poldne, smo skupaj sedeli in poslušali nadaljnje plane. Jurij in Dare sta udarila na dan, da bosta popoldan spet krenila do sodčkov in se ponoči zapodila na vrh. Kako rad bi bil zraven. A zavedal sem se, da je brez optimalnega vremena to zame osvajanje Marsa. Elbrus vrnil se bom še močnejši.

Davo je že celi teden »bluzil« o žlebovih mt. Chegeta. Predlagal je goro in smučanje naravnost v Azay, kjer smo imeli center. Ni kaj, slišalo se je bombastično, pa tudi volja boga je bila taka. Je pa gora bila v tem času zelo nadelana s polnimi žlebi in skalami in bi bila v primeru poslabšanja vremena orientacijsko težavna. A družba je izžarevala samozavest, energijo in energija je bila pravzaprav edina stvar, ki sem jo imel.

Zjutraj smo najeli »ruski prevoz« za dostop do gore s severovzhodne strani, kjer stojijo smučarsko-muzejske skulpture. »Res, tu še ni bilo real- socializma,« pa še vreme zadnjih dni ni bilo preveč naklonjeno smučariji. Dobrota se izplača! Ko smo čakali na zagon sedežnice smo opazili tipične ruske babuške-oskrbnice žičnic, ki tovorijo več kot konji, ki smo jih videvali. Ker nas je bilo pet je bilo enostavno. Naših deset rok je odneslo tovor do žičnice v nekaj minutah. A vseeno smo morali žičničarju darovati v »levi devžej.« Dvigovanje s sedežnico je bilo kljub svinjskemu mrazu prijetno. Me je bilo pa groza razmišljati o spustu. Severovzhodna stran je bila zaradi odprtosti, višine in vetra bolj primerna za cepin in dereze. Nekaj strahu pa je dodal še hladen dan, ki se je rojeval. Na zadnji postaji smo spet srečali znano babuško, ki se nam je opravičevala, da je vse pomrznjeno in s postrežbo nič ne bo. 3000 m, višina, ki že dovoli pogled na Elbrus. Jurij in Dare. Kje v tem prekletem metežu na Elbrusu sta skrita? Posodim vama nekaj energije. Ostale gore so se odpirale. Ledene orgle, trombe vetra, belina, steklo, nedotaknjenost, stene, luknje, stene .…Priletel je SMS: »Jurij in Dare sodčki, vrnila, nemogoče razmere, omrzline«. Hvala bogu za previdnost!

To uro našega postanka v zadnji utrdbi na gori sem šele kasneje razumel. Z razvijanjem dne je led vendarle malo popustil. Napredovanje s smučmi na nogah in kasneje z zimsko opremo je kljub višini postajalo en sam užitek. Po kratkem snežnem metežu in z gibanjem proti jugu gore se je vreme le uklonilo in končno smo zajeli rajski svet. Še vedno je nohtalo, a sijalo je sonce. Enostavno lepo. Rusija, Gruzija, koliko je še prostora in idej za raziskovanja. Davo in Franc sta norela pred mano, kot da nista opazila vseh lepot. Šerky in Ivan sta slikala in nekaj krilila z rokami. Kako prijetno sam sem v tej lepoti. Pa pravijo, da ni lepote, če je ne deliš z ljudmi.

Vrh. Je to gora, ki ima pravzaprav le dve strani? Sever, jug in spustili naj bi se v senčno stran proti Azay. Zaradi vetra in mraza je rob prav oster. Strmina in senca sta me stresele. Slikanje za lepe spomine, nekaj ploščic v želodec in dogovor za spust. Prvi je že bil globoko spodaj in čakal. Drugi, tretji, četrti, to sem jaz! Prvi poskoki v strmini so bili oteženi s strahom. Žleb, huda strmina, pršič do riti, samo čakal sem na nesrečen gorski zvok. Dobro, da je Davo tako suveren. Strmina je popustila, a še na misel mi ni prišlo, da bi za atraktivne spomine potegnil fotoaparat. Davo je tu in tam skočil na kakšen ledeni stvor in ga pobrusil. »Ej, je norc«, a orientacijsko je super močan in to je dobro vplivalo na skupino. V zelo kratkem času smo premagali veliko višinsko razliko, veliko lukenj in nabasanih pobočij. Na koncu sem čutil gnilobo znoja okoli telesa. Sreča in žalost sta me prelivali. Presmučali smo veliki kuloar v severni strani mt. Chegeta. Srečni smo si stiskali roke. Kopel v ledeniškem grabnu pred cesto je Franca lepo osvežila, a to so bile malenkosti in posladek.

V Azayu smo se sešli z Jurijem in Daretom, ki sta se vrnila s sodčkov. Imela sta močno poškodovana obraza. Elbrus je bil tokrat odločen. Zvečer smo nazdravljali po moško. Za godovanje Jurija smo odprli šampanjec.

In kot, da še nebi izzivali in uživali dovolj v tej gorski regiji, je zjutraj zgodaj na dan odhoda osamljeni jezdec pikal po centralnem koluarju nad Azayom, na mt. Cheget. Davo se je odločil presmučati še nori, a izivalni žleb. Situacija je bila kot na platnu. Spodaj se je začelo nabirati ljudi. Vsak njegov gib je bil viden. Vrh 3400m, cilj 2400m. Dosegel ga je v dveh urah. Zavoj, zavoj, dihanje. Samo ne padi! Kakšno nesorazmerje je žal to. Spust je trajal le trideset minut. A srečno je bil končan, kar pa šteje največ!

Kako drugače je v dolini v primerjavi z goro. Ni bil cel Elbrus, a vendar je odprava dodala v moje življenje sveže vozle. Spoznal sem borce na gori, alpinistično smučanje, primarno dobroto babušk, vesoljno milost…Mrzle noge in blazinice prstov, rane na nosovih, ustih in licih bodo pozabljene, a celice v možganih bodo nosile te nove zapise življenja.