MOJ SVET

Praznovati rojstni dan je tako tako. Eni se ga veselijo, drugi ga pač preživijo. Verjetno se ga vedno najbolj veselijo otroci. Starejši imajo že precej balasta okoli sebe in so razvajeni in pokvarjeni. Ampak dnevu ne uideš. Kaj šele toku življenja, ki gre skrivnostno naprej. Vprašam se ali gre višje ali nižje? Kje se je sploh začel….V razmišljanju bitij  sta rast in razvoj obrnjena le navzgor!

Vedel sem, da bo »kulturno« praznovati rojstni dan vsaj z nekaj najbližjimi, ki so si že prej predstavljali način praznovanja. Klasika. Hrana, pijača,… galama. Kako različno uživamo. Jaz, jaz pa sem si zaželel zbežati v samoto in se pogovarjati s svojo, le mojo dušo. Tisto svojo zadovoljstvo sem našel naslednji dan, ko sem se sam od jutra do večera potikal po Raduhi. Raduha je novembra že zimska. A dolgočasna in tiha je le za nekatere, ki imajo svoje receptorje omejene. Skoraj nikoli si ne naredim načrta za turo. Uživam, ko se lahko prepustim toku in sapam vetra, ko vsaj s pogledom sledim lahkotnemu jadranju kavk. Tudi ure povratka domov nikoli ne omenjam. Naj bo vsaj tam zgoraj nekaj brezčasno. Gore so itak simbol večnosti.

Po parkiranju avta pri Bukovniku, sem med potjo proti gori zijal po steni. To je trenutek, ko se mi navadno utrga dnevna smer. Grohot in Durce sta kljub senci in belini snega bila še presneto umazane barve. Beli jeziki v steni pa so že kazali na zimo. Kjer le pade žarek sonca, tam je bila tudi zelena barva. A za severno stran je to bolj skopo darilo. Vetrne police tokrat! Potrebno opremo sem imel v nahrbtniku. Imel sem tudi novo termovko s toplim čajem. Za hrano pa se tako nikoli nisem preveč zanimal. Vroč čaj, ta daje ideje. Tokrat sem le sprejel ženin nasvet za čaj. Nisem razmišljal nič. Naprej, naprej, »gr«. Čez čas sem se usedel na štrlečo skalo. Pa saj me nič ne priganja v tej samoti! Gorska večnost. »Olševa je blizu, tako sončna in topla je in brez beline. Koliko ima lesa in rumenih macesnov. Pozdravlja me od cerkvice Svetega Duha do cerkvice Svetega Jakoba. Peca pa je izgledala od Jeklna proti Kordeževi glavi bolj prepišna«. A dolgo se ne da mirovati v tem senčnem svetu. Oči se lahko pogrejejo na sosednjih pobočjih, telo pač ne. Treslo me je v senci. Do prvega skoka sem bil hitro. Tu po navadi vedno  zajamem sapo in koncentracijo. Malo je bilo snega, tako da so moji grobi čevlji kar grdo drseli po zmrznjeni podlagi. Cepin je bil uporaben. Nad skalnim skokom je bila smer neprijetna. Obrača se zahodno in trave in skale so bile gladke in snežne. Nataknil sem si dereze. Kako enostaven postane gib. V smeri naprej so beli in strmi jeziki, a so lep poligon za dereze. »Kakšna luknja je v Solčavo! Obir je daleč in nekam ponižen, Košuta pa je dolga žaga.«Naslednji skalni skok je bil gol in izstop sončen. Spet igra z derezami. Odločil sem se in obdržal dereze na čevljih, kar pa se je izkazalo za neumnost. Preko dneva temperatura vendarle malo prizanese in snega je bilo za firbec. Previdno sem se povlekel čez zadnje trave in zadovoljno pokukal na južno stran gore, kjer je sonce tako sanjsko žarelo in grelo. Ta moment je v gorah, zlasti v Raduhi, ki je orientirana sever jug, tako prisoten in prijeten. Sedel sem in se grel v zavetju na južni strani gore. Sveži sneg sem uporabil za umivanje in čiščenje opreme. Kar poskušam razumeti živalice, ki se tako brezmejno potikajo po gorah. Čakalo me je še nekaj borbe z boričevjem in kratka pot na vrh gore. A to so malenkosti, ki dopuščajo razne miselne prepihe v glavi, katere sem imel rad. In ne srečati nobenega! Pa vendar sem v daljavi videl »smetje«, ki ubija to čudovito prispodobo večnosti. Vrh je bil obdan z nekaj gibljivimi, barvnimi pikami. Obšel sem jih in korakal po poti za  Arto, ki je tako lepo obrnjena proti Ojstrici. Usedel sem se. Kamniške! Položaj, da ti noge bingljajo v Solčavo, k Mariji Snežni. Prostranost, zračnost, svoboda. Brezmejnost gibanja ptice je za nas sanjska. Pa vendar tudi te veličastne jadralke nemirno iščejo nekaj, kar je za nas malenkost. Kako zaokroženo je življenje in minljivost. Ni me zeblo, ni mi bilo vroče. Telo je bilo brezčutno, le v glavi je ropotalo, a tako tiho, da so me kavke sprejele za svojega. Nisem imel drobtinic hrane za zahvalo. Toda tudi vrednote so silno različne. Minevalo je.

Jesenski dnevi nimajo dvanajst ur, kaj šele štiriindvajset. Skrivanje sonca me je spomnilo na mojo dolino. Ptice bi to z lahkoto opravile. Mene ni skrbelo, le telo je začelo reagirati na hlad. Opremo sem imel dobro, pa tudi pot za vrnitev je varna. Mogoče me pa kdo pogreša v dolini? Pot je bila čez Durce, Grohot, Bukovnika, Črna,… Kako enostavno zna biti v življenju, če ti je poklonjeno!