{"id":837,"date":"2019-06-06T22:34:09","date_gmt":"2019-06-06T20:34:09","guid":{"rendered":"http:\/\/www.stanelodrant.com\/?p=837"},"modified":"2025-01-23T10:41:17","modified_gmt":"2025-01-23T09:41:17","slug":"srilanka-in-maldivi","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/stanelodrant.si\/?p=837","title":{"rendered":"SRILANKA in MALDIVI"},"content":{"rendered":"
\"\"<\/a>

TUK TUK prevoz<\/p><\/div>\n

Kak\u0161en Paradi\u017e se skriva v Indijskem oceanu! Ni \u010dudno, da so zapisi zgodnjih civilizacij ob ekvatorju vedno \u00a0omenjali pravlji\u010dna videnja. \u0160e danes je klatenje po ekvatorialnem morju, ko nas v Evropi stiska mraz, imenovano rajsko. Simpati\u010dnost malih oto\u010dkov na jugu Indije doda nori ob\u010dutek. \u00a0Z \u017eeno sva obiskala Maldive pred desetimi leti in spomini so globoko zarezani v mo\u017eganih. Veseliva se vsake misli na pre\u017eivete trenutke takratnega potepanja. Nedvomno je danes pridobivanje informacij in organizacija divjanja po svetu nekoliko la\u017eja kot v \u010dasu velikih pomor\u0161\u010dakov. Po drugi strani pa smo mi s \u00bbStare celine\u00ab preve\u010d vpeti v dinamiko ropotanja, ki sploh ni potrebna. V daljnih krajih ti v najbolj nenavadnih trenutkih prileti smisel \u017eivljenja. Je pa te\u017eavno za \u010dloveka, ki ni zapustil evropskega dirkanja, prebirati take zapise. V Aziji, Afriki, Ameriki sem za\u010dutil precej druga\u010dne smisle \u017eivljenja. Ampak kaj je tisto bistvo? Kratko je na\u0161e bivanje, je lebdenje. Nam je \u017eivljenje navada in Evropejci smo preve\u010d sprejeli svoj stil za absolutno resnico.<\/p>\n

Najin na\u010drt potovanja je bil pripravljen. Tako pot so pred petsto leti ozna\u010dili za potovanje pomor\u0161\u010daka velikega formata. Pravi februarski mraz je bil pri nas, a najina \u017eelja je bila obiskati oto\u010dje pod Indijo, ob ekvatorju. No\u010d \u0161e ni popustila siju dneva, ko sva za\u010dela potovanje na letali\u0161\u010du v Zagrebu. Lepo letali\u0161\u010de so zgradili Hrvati in pravo razko\u0161je objekta se bo \u0161ele prikazalo v prihajajo\u010dem \u010dasu. Proti jugu, proti arabski pu\u0161\u010davi, smo dolgo leteli. Letalo je bilo veliko in mu\u010dno pre\u017eivljanje \u010dasa v taki \u00bblete\u010di galeji\u00ab je pa\u010d cena velikega pri\u010dakovanja dogodiv\u0161\u010dine. Letali\u0161\u010de v Dohi, v sredi\u0161\u010du arabskega sveta, je bilo za naju prehodno. Tu sva hitro pustila za sabo najine klasi\u010dne manire. Ljudje, lahko bi celo poni\u017eevalno dejal, da osebki s celega sveta le\u017eijo po tleh, po hodnikih in zdolgo\u010daseno \u010dakajo na svoj \u017eeljeni let. Jejo, pijejo, vre\u0161\u010dijo, kakor se pa\u010d komu zljubi. To \u017ee ni Evropa! Skozi okno letali\u0161\u010da se je zunaj videl pravi navidezni cirkus letal kljub visoki dnevni temperaturi. Doha mora biti zanimiva! Na novo letalo sva se vkrcala zadovoljna, saj sva od\u0161tevala ure potovanja do najinega prvega cilja. Spomnil sem se zgodovinskih knjig. Tako kot danes mi \u0161tejemo ure letenja, so pomor\u0161\u010daki \u0161teli dneve in tedne, verjetno tudi mesece. Spo\u0161tujem njihovo voljo in zaverovanost v svoj cilj. Za naju je naslednjih \u0161est ur leta pomenilo potovanje v no\u010d in pristala sva v Colombu, na \u0160rilanki, kon\u010dno!<\/p>\n

Utrujena od sedenja, od pri\u010dakovanja konca poleta, sva nekaj \u010dez polno\u010d izstopila iz aviona v Colombu. Z izku\u0161njami, ki jih imava na teh ju\u017enja\u0161kih letali\u0161\u010dih z uradniki, sva zelo hitro uspela prepri\u010dati vse kontrolorje. Ostala mno\u017eica prerivajo\u010dih ljudi, ki je \u0161e urejevala dokumente, je s prerekanjem in vpitjem \u0161e dodatno utrujala popotnike. Midva sva nestrpno \u010dakala le \u0161e na prtljago, ki sva jo \u017ee dolgo nazaj poslala v svet! Pa je \u00bb\u0161timalo\u00ab. Kako sem vedno sre\u010den, ko zagledam svoje torbe po vseh teh premetavanjih. Priletela sva iz februarske zime, zunaj pa je bila soparna no\u010d. V vsem tem \u00bbju\u017enja\u0161kem redu\u00ab je bilo potrebno najti prevoz do Negomba, sosednjega kraja, kjer naj bi preno\u010devala. A \u010de primerjam to z letom aviona, je izgledalo teh nekaj no\u010dnih kilometrov \u0161ala mala! Res, v gne\u010di kot na nogometnem stadionu je bil taksist in zaupala sva mu. Saj kaj drugega v temni no\u010di tako ni bilo za izbirati! Po nadaljnji polurni vo\u017enji z avtom sva na pol mrtva Evropejca budila receptorja hotela v Negombu. Ko smo skupaj z receptorjem le uredili in na\u0161tudirali najino internetno rezervacijo, sva si oddahnila vsaj za nekaj \u010dasa. A prvih nekaj ur v hotelu sva prespala na klopeh. Najina soba \u0161e ni bila prazna! Moral pa si se kljub resni\u010dni utrujenosti tudi nasmehniti prijaznosti ljudi. Mladi fant nama je prinesel pregrinjala, s katerimi sva se prekrila na klopeh in predvsem za\u0161\u010ditila pred komarji, ki so si iskali tar\u010de.<\/p>\n

\"\"<\/a>

V nedeljo popoldan na pla\u017ei<\/p><\/div>\n

Lepo jutro je le postavilo vse na svoja mesta tudi po okusu Evropejcev! Hotelski zajtrk naju je okrepil in bila sva voljna raziskovanja. Za\u010dela sva spoznavati \u0160rilanko. Presune te druga\u010dnost obna\u0161anja, kakr\u0161nega si v na\u0161em svetu te\u017eko zamisli\u0161! Mestni hrup in znoj je v takem okolju. Kmalu te ne zavedajo\u010d se spremlja povsod. Vse je v borbi za minimalen prihodek, za dolar, za dva. Ropotanje s pi\u0161\u010dalmi, krama predvsem za turiste, taksiji,\u00a0 tuk tuk, pa motorji, pravi Babilon. In bila je nedelja. Na pe\u0161\u010deni obali, ki je odprta v \u00a0Indijski ocean, se je v umazanem in valovitem morju trlo ljudi. Te\u017eko bi lo\u010dil celo mo\u0161ke in \u017eenske. Osebki so se namakali v morju kljub visoki vro\u010dini kar v obla\u010dilih. Ni govora o kopalkah, o kakem rekreativnem plavanju. Saj sploh niso plavali, pa\u010d pa so se bolj spro\u0161\u010dali in vre\u0161\u010dali v okviru o\u017ejih skupin. Veliko stvari je te\u017eko razumeti. V stikih z ljudmi kasneje je bilo mo\u010d prepoznavati velike rasne, verske in kulturne raznolikosti na otoku. Vsaj tisti, ki so komunicirali v angle\u0161kem jeziku, so poudarjali na\u010din zaprte kulture, a tolerantnost ljudi do druga\u010dnosti. Za naju je tu druga\u010dnost ogromna. Tako je mineval najin prvi nedeljski popoldan v vro\u010di, a zanimivi de\u017eeli.<\/p>\n

Lepo je bilo spati v pravi postelji kljub soparni no\u010di. Jutro pa je ponujalo mo\u017enosti novega spoznavanja de\u017eele. Po zgodnjem zajtrku sva najela izku\u0161enega \u0161oferja, ki nama je pomagal premagovati razdalje, ki bi v Evropi bile dokaj enostavne. Tukaj pa\u010d ne. \u0160rilanka se je tudi kot krajina pokazala zelo pestra. Po nekaj urah vo\u017enje po vijugastih cestah in tudi po zelo lepih cestah smo se pripeljali v notranjost otoka. Okolje je spominjalo na vro\u010do, gri\u010devnato pokrajino, pora\u0161\u010deno z grmovji in s palmami. Zagotovo lahko potrdim, da je za ljudi pokrajina te\u017eko prehodna in nevarna. Na enem od hrib\u010dkov, v kraju Dambulla, sva si ogledala velik jamski tempelj. \u017de sam dostop do jame je vzbujal misti\u010dnost. Pristop do spomenikov je tipi\u010den za budisti\u010dni svet. Stopnic je ogromno in pomenijo pravo spo\u0161tovanje do graditeljev! Za razliko od d\u017eungelskih opic, ki jih je bilo na stotine in so se \u017ee \u010dudovito navadile na vernike in turiste, smo se kljub vro\u010dini in umazaniji morali sezuti in pokazati spo\u0161tovanje do spomenikov kulture, h katerim prihajamo. V globokih jamah so bili veliki kipi oseb iz zgodovine otoka. V zares veliki jami pa nemo, \u017ee dolga stoletja po\u010diva le\u017ee\u010di kip Bude. Sveti\u0161\u010de je ogleda vredno! Zaradi svetle polti in \u017eeninih las sva bila takoj opazna, a trudila sva se prikazati spo\u0161tovanje do kulture. \u010cudi pa me, zakaj smo Evropejci tako popustljivi do pri\u0161lekov v Evropi in tako premalo ponosni na svoj svet.<\/p>\n

Naslednja na\u010drtovana to\u010dka ogleda je bila znamenita skalna tvorba, imenovana Levja skala.<\/p>\n

Masiven skalni stolp, skoraj 200 metrov visok,\u00a0je izbral kralj za svojo prestolnico. Zgradil je pala\u010do na vrhu te skale in okrasil njene stene z barvitimi\u00a0freskami. Na majhnem platoju, ki je na pol poti na to skalo, je zgradil vhodno poslopje v obliki ogromnega leva. Ime mesta je Levja skala ali Sigiriya.<\/p>\n

\"\"<\/a>

Levja skala<\/p><\/div>\n

Sigiriya je danes na Unescovem seznamu svetovne dedi\u0161\u010dine.\u00a0\u010clovek te\u017eko verjame, kako poni\u017eno stopajo mno\u017eice po teh nenavadnih poteh kljub peklenski vro\u010dini. Korak za korakom se valijo kolone ljudi po strmih stopnicah v tihem patosu proti vrhu\u00a0 sveti\u0161\u010da. Pri\u0161leki, ki te kulture in zgodovine ne poznamo dovolj, se vsaj trudimo biti podobni, da bi za\u010dutili duhovnost, ki te s \u010dasom prevzema. In zares! Ko sva tudi midva v zbiti koloni prikorakala na vrh visoke Levje skale, se je tudi nama odprl \u0161irni svet lepe de\u017eele. Pod nama je bila ogromna, nikjer kon\u010dana d\u017eungla, iz katere so kot gobe ponosno glavo dvigovale \u0161tevilne verske stupe. \u0160ele sedaj sva zares videla, koliko je teh velikih in manj\u0161ih sveti\u0161\u010d po \u0161irni de\u017eeli. Neglede na rasno raznolikost je \u0160rilanka seveda predvsem budisti\u010dna de\u017eela.<\/p>\n

V tej tropski pripeki \u010dlovek nima ob\u010dutka za lakoto. Zanimivo pa je, kako ljudje cenijo navadno vodo. Precej je ljudi, ki za manj kot dolar ponuja plastenke vode, katera se nikakor ne more primerjati z na\u0161o hladno studen\u010dnico. Za naju je bila bolj zanimiva pija\u010da iz kokosovega sade\u017ea, ki ga odprejo z ma\u010deto. \u010ce le ni bil sade\u017e preve\u010d pregret, je bila sve\u017ea pija\u010da dobra.<\/p>\n

Za zgodnji popoldan sva imela v na\u010drtu obiskati glavne junake \u0160rilanke. Na otoku je precej narodnih parkov, kjer se gibljejo \u010drede slonov. Najela sva svoj jeep in se popeljala po ozna\u010denih poteh parka. Skoraj sva \u017ee podvomila o pravem trenutku izleta, a kmalu je bilo veselja res veliko. Sloni so res ogromni in vsaj oni ne upo\u0161tevajo vseh \u010dlove\u0161kih modrosti. Prilomastijo skozi najbolj neverjetno grmovje in se dobesedno podelajo na sredino ceste. So pa slonice zelo pazljive mamice. Zelo skrbno in po\u010dasi se premikajo po zara\u0161\u010denem terenu, na \u010distini in ob vodi pa celo dovolijo mladi\u010dku, da jih med hojo vle\u010de za rep. Zanimivi so ti na videz okorni bratci mamutov. Sloni pa ne bodo izumrli. Na \u0160rilanki sva jih videla veliko.<\/p>\n

\"\"<\/a>

Junaki Srilanke<\/p><\/div>\n

Pot nazaj v najin hotel se je vlekla skoraj tri ure, pa je bilo kar udobno, da sva imela taksista in sva lahko dremala na sede\u017eih, kolikor je pa\u010d cesta dovolila. Res je ob ekvatorju prehod med svetlobo dneva in temo no\u010di izrazito hiter. Mogo\u010de bolj kot ve\u010derja v luksuznem hotelu je prijala pija\u010da. Sprati s sebe ves ta dnevni pot in prah ob hladnem Heinekenu pa nam Evropejcem tudi godi.<\/p>\n

Navadila sva se sistema v hotelu. Za novi dan sva si zamislila zgodnji zajtrk. Obisk starega mesta Kandy, ki le\u017ei zares v centru \u0160rilanke, je bil smiseln zaradi ve\u010d zanimivosti. Pomembno je tudi to, da je prijateljica, ki nama je pomagala zre\u017eirati potepanje po tej lepi de\u017eeli, doma ravno v Kandyu in sva jo hotela sre\u010dati. Ker se je najin \u0161ofer kazal kot solidna izbira, sva si ga kar rezervirala za ostale dneve. Nekako se je pokazalo, da smo vsi zadovoljni z dogovorom. Tokrat se mi je pokrajina zdela \u017ee kar urbana. Kandy je bil v daljni zgodovini prestolnica kraljestva. Vidi se vpliv kolonialistov in njihova zapu\u0161\u010dina. Presenetila so me polja ri\u017ea, nasadi kav\u010dukovcev in sadnega drevja in seveda veliko \u017eelezni\u0161kih tirov, ki so pa zares bili v razli\u010dnih stopnjah propadanja. Angle\u0161ki imperialisti so znani po \u017eelezni\u0161kih povezavah, ki pa jih novi \u00bbsvobodni lastniki\u00ab precej zanemarjajo. Bolj smo se dvigovali v vi\u0161ave in \u017ee tudi proti nasadom \u010daja, bolj smo se pribli\u017eevali mestu. Seveda sva bila klasi\u010dna turista in sva obiskala tovarno za predelavo \u010dajev. \u010caj je vendarle ponos in \u00bbFormula ena\u00ab de\u017eele. Sama tehnologija me je precej spominjala na slike tovarn iz industrijske revolucije osemnajstega stoletja. Ampak, \u017ee mora biti tako in mogo\u010de pa je ravno zato turistom zanimivo! Staro mesto Kandy mi je priraslo k srcu. \u017de sama lega na visoki nadmorski vi\u0161ini ponuja prijetno bivanje, ima lepo urejene parke, pa jezero, ki tudi daje ob\u010dutek sve\u017eine.<\/p>\n

\"\"<\/a>

Kandy je res prijetno mesto<\/p><\/div>\n

V Kandyu se nismo sre\u010dali s prijateljico, govorili smo le po telefonu. A dragocena je bila izku\u0161nja z enim najve\u010djim sveti\u0161\u010dem budisti\u010dnega sveta. V veliki masi ljudi sva tudi midva obiskala veliki, beli tempelj, kjer hranijo zlati Budin zob. Midva sva pri\u0161la v to okolje, midva sva dol\u017ena vsaj pokazati spo\u0161tovanje do njihovega prepri\u010danja. In vsaj mislim, da sva po\u0161teno stopala med nepregledno mno\u017eico globokih vernikov, ki so s cvetjem in darili izkazovali vero zlatim relikvijam.<\/p>\n

\u010cudno, globoko, a tako je! Proti koncu dneva sva si ogledala \u0161e nastope plesnih skupin mo\u0161kih plesalcev v \u010dudnih kostumih in za konec, za slovo od lepega, starega mesta, sva si privo\u0161\u010dila tradicionalno masa\u017eo z obilico olja. Veliko presene\u010denje sva do\u017eivela na koncu dneva, ko sva v Kandyu, v tovarni draguljev, dobila vodenje v slovenskem jeziku. Kljub temu presene\u010denju draguljev nisva kupila! No\u010dno vo\u017enjo v Negombo, v najin obmorski hotel, sva utrujena prespala na zadnjem sede\u017eu avtomobila. Dan je bil res poln, nabit z dogodiv\u0161\u010dinami.<\/p>\n

V\u010dasih ima\u0161 ob\u010dutek, da dnevi letijo hitreje kot galebi na nebu. Kar \u0161tiri dni sva \u017ee raziskovala ta lepi otok, a ta dan je bil najbolj pri\u010dakovan! Dopoldne sem se malo namakal v morju, ki pa ni bilo najbolj toplo. Je pa mivka na pla\u017ei bila tako prepe\u010dena od sonca, da z bosimi nogami res nisi mogel narediti niti koraka. Kasneje sva na ulici mesta najela prevozno sredstvo in se odpeljala na ribjo tr\u017enico. To pa je bilo nekaj! Tuk tuk, najin prevoz, je bil poceni, a zelo zanimiv. Tuk tuk je tipi\u010den azijski taksi. Spredaj je motor in zadaj prikolica za dva potnika. Kljub navidezni nerodnosti vozila lahko pritrdim, da je zelo gib\u010dno vozilo za ta ju\u017enja\u0161ki promet. Navidezni prometni kaos premaguje z lahkoto! Ko sva se pribli\u017eevala mestni tr\u017enici, sva \u017ee na dale\u010d zavohala material za prodajo. Pa tudi naravne plenilce, galebe in ma\u010dke je bilo videti povsod. Ogromna povr\u0161ina mizic s postavljenimi stre\u0161icami, verjetno najbolj zaradi \u017ego\u010dega sonca, je zares ponujala vse mogo\u010de vodne zaklade. Nekatere ribe so bile prav stra\u0161ljive. A \u0161e preden sva zares zadihala od presene\u010denja, se je na mojo blondinko, \u017eeno, po njegovi oceni Avstrijko, dobesedno nalepil star mo\u017eakar in nama je po vsej sili hotel biti vodi\u010d. Njegova vztrajnost se mu je tokrat izpla\u010dala.<\/p>\n

\"\"<\/a>

Na ribji tr\u017enici<\/p><\/div>\n

Njegova prostovoljna dejavnost je po\u010dasi popu\u0161\u010dala in vsakih pet minut je govoril bolj in bolj o denarju. No, saj nama je bil po svoje zanimiv in tudi koristen. Brez zadr\u017ekov je z rokami vla\u010dil vse mogo\u010de ribe z miz. Zanimivo je bilo videti pripravo za su\u0161enje rib na soncu. Ogromno nalovljenih, drobnih rib se je su\u0161ilo na preprogah. Delavce so motili le pti\u010di in ma\u010dke. Najin prostovoljni vodnik naju je na koncu dodobra izu\u010dil o tej rev\u0161\u010dini in se pomiril \u0161ele, ko je dobil nekaj\u00a0 denarja, na katerega menda v za\u010detku sre\u010danja niti pomislil ni! Ampak midva sva zaklju\u010dila, da tudi v Sloveniji vsaka komedija nekaj stane.<\/p>\n

Popoldne sva imela v na\u010drtu najzahtevnej\u0161o turo najinega obiska \u0160rilanke. S \u0161oferjem smo se dogovorili za dolgo, zares mu\u010dno vo\u017enjo pod vzno\u017eje 2243m visoke gore, ki je sveta za \u0161tevilna ljudstva. Budisti, muslimani, kristjani in hindujci se strinjajo, da je tu bil narejen prvi korak njihovega za\u010detnika. Gora nosi ime po Adamu, ki je prav na tej gori za\u010del zemeljsko \u017eivljenje. Ceste so postajale z vi\u0161ino res ozke in slabe kljub obiskanosti in slavi, ki jo ima gora.<\/p>\n

\"\"<\/a>

Adams peak zjutraj<\/p><\/div>\n

Pod goro sva se prebila \u017ee v mo\u010dnem zatonu dneva. Namen glavne mno\u017eice obiskovalcev je pri\u010dakovanje in opazovanje rasti dneva in opazovanje son\u010dnega vzhoda, kar simboli\u010dno predstavlja za\u010detek \u017eivljenja. Seveda so pod goro, ki je vulkanski sto\u017eec, izku\u0161eni trgovci \u017ee postavili vasice in tr\u017enice tako, da pravzaprav ni nih\u010de ve\u010d le utrujeni romar, ki bi bil sit le od globoke vere. Tudi midva sva nekaj uric po\u010ditka opravila v zaveti\u0161\u010du in ob drugi uri zjutraj, v popolni temi, za\u010dela najino romanje na vrh gore. Pot na 2243m visoki sto\u017eec je lepo in varno speljana, kljub nekaterim strminam z ve\u010d tiso\u010dimi stopnicami in \u010dudovitimi elektri\u010dnimi lu\u010dkami, ki se v daljavi fantasti\u010dno vidijo in zares vzbujajo duhovni prepih. Tri ali \u0161tiri ure hoje in volje je potrebnih, da se med mno\u017eico prebije\u0161 na vrh, kjer se pa najve\u010dja atrakcija \u0161ele za\u010dne. Vrh sto\u017eca je dokaj majhen in nevarno prepaden. Kljub mrazu, imela sva oble\u010dene bunde in kape, se morajo vsi obiskovalci sezuti in v miru pri\u010dakati simboli\u010dni za\u010detek ne\u010dega \u2026. Sledijo zvonovi in darovanja, procesije in petje in nato sledi son\u010dni vzhod. Ljudje fanati\u010dno slikajo \u00bbmlado sonce in rast dneva\u00ab. Zaradi bli\u017eine ekvatorja je prehod iz teme v dan zelo hiter. Sonce nas je malo manj razumne vernike pogrelo in razveselilo tudi zato, da smo lahko kon\u010dali z verskim festivalom, ki se je \u017ee kar vlekel. Vrata za sestop z gore so bila namre\u010d zaprta. Spu\u0161\u010danje z Adamovega vrha, s sveti\u0161\u010da, z vulkanskega sto\u017eca, kakorkoli ga kdo razume, je bilo zelo prijetno kljub dolgi poti in tiso\u010dim stopnicami. V gorah vedno ob\u010duti\u0161 olaj\u0161anje z dihanjem in toploto, ko prehaja\u0161 v ni\u017eja podro\u010dja. Ob devetih zjutraj sva \u017ee oba sicer utrujena, a vesela zajtrkovala v vasici, kjer je bil parkiran avtomobil. Adamov vrh je bila lepa dogodiv\u0161\u010dina. Ko smo se spu\u0161\u010dali z avtom po hribih, smo se vozili mimo neskon\u010dnih planta\u017e \u010daja. Kot otrok sem s star\u0161i v gozdovih nabiral borovnice. Asociacija na darove narave je bila totalna. Zelo nizko grmi\u010devje in na stotine je pridnih delavcev, ki smukajo liste. Najbolj\u0161i \u010daj uspeva menda le na \u0160rilanki in to visoko v hribovju.<\/p>\n

Prehod iz zares lepe de\u017eele, mogo\u010de finan\u010dno revne, v rajske Maldive ni le v klasi\u010dnem koraku \u010dloveka. Narediti je potrebno ve\u010d preskokov v glavi. Mogo\u010de je bil za naju, ki sva bila naduta evropska turista, to le grdo narejen enourni skok z letalom. Zjutraj ob sedmi uri sva zapustila letali\u0161\u010de v Colombu in kmalu skozi okno aviona \u017ee videla novo, noro pravljico, a s povsem drugo pravlji\u010dno vsebino. Ne verjamem, da obstaja \u010dlovek, ki ga ti oto\u010dki in barve ne bi o\u010darali. V Male, glavno mesto oto\u010dja, sva priletela dopoldne in turisti\u010dni vrve\u017e je bil na vi\u0161ku. Maldivi so kraljevina in pokazalo se je, kako natan\u010dna je kontrola pri\u0161lekov. V kratkem \u010dasu so nas vse potnike iz letala razporedili in poslali na na\u0161e izbrane oto\u010dke. S hitrim gliserjem smo drveli na na\u0161o lokacijo. Sonce se je smejalo s \u0161irokim nasmehom, beli galebi so kot dnevne zvezdice preletavali nebo, valovi so mahali z belo peno preko modrine in delfini so poplesavali okoli \u010dolna.<\/p>\n

\"\"<\/a>

Oto\u010dek<\/p><\/div>\n

\u017de za\u010detek je kazal na kraljevski oddih. Res, dogajanje na otoku je pomenilo totalno otro\u0161ko razvajanje. Imela sva svojo hi\u0161ko s teraso na vodi in imela sva \u00a0prehrano in pija\u010do po \u017eelji. Mnogokrat imena hrane nisva poznala, pogosto tudi okusa nisva znala dolo\u010diti, ampak bilo je vrhunsko dobro. \u017dena je kulinari\u010dni strokovnjak in ima navado, da preizkusi vse sorte jedi. Kar smejalo se nama je, ker so nastale te\u017eave. Vsega je bilo namre\u010d preve\u010d. Sicer pa saj \u017eelje niso mogle biti neskon\u010dne. Povr\u0161ina celega otoka je bila pribli\u017eno v velikosti nogometnega stadiona. Potapljala sva se in u\u017eivala v \u010dudovitih podvodnih barvah. So pa morski tokovi zelo mo\u010dni in plavalec mora biti precej dober, da se jim zoperstavi. Izredno zanimivi so prehodi med dnevom in no\u010djo, ki so stra\u0161no hitri. Sonce zares vstane iz vode in se na koncu dneva zlije v morje. Je \u0161e kje kak\u0161na pribli\u017eno taka romanti\u010dna podoba? \u0160tiri dni takega \u017eivljenja je bilo dovolj! \u010clovek izgubi mo\u010d in ob\u010dutek za realno \u017eivljenje. Pred desetimi leti, ko sva bila prvi\u010d v tem paradi\u017eu, je bilo v najinem \u017eivljenju marsikaj druga\u010de. Sedaj imava v svoji de\u017eeli, doma, \u017ee tudi najve\u010dje zaklade celega sveta. Pogre\u0161ala sva ga! Po devetih dnevih pomorskih potepanj naju je vleklo v doma\u010di pristan. Z letali\u0161\u010da Male sva poletela proti Dohi. Realnost severa se je vedno bolj kazala kljub klasiki avionov. Ma ja, \u0161e vedno je bil mesec februar. V Dohi, na letali\u0161\u010du, sva verjetno \u017ee tudi zaradi no\u010di in utrujenosti oblekla toplej\u0161a obla\u010dila. A pot je bila \u0161e dolga. Dremanje, razmi\u0161ljanje in grabljenje po mo\u017eganih postane stalnica na takih poletih. In ko sva v Zagrebu kon\u010dala z letali, sva \u017ee skoraj za\u010dutila dom. Spet so bila pri\u010dakovanja. A tokrat so bila malo druga\u010dna: pri\u010dakovanje doma, kraja, najbli\u017ejih, najdra\u017ejih!<\/p>\n

Oto\u010dki v Indijskem oceanu so resni\u010dna pravljica. A za koga! Za \u00bbtamkaj\u0161nje staroselce\u00ab so \u0161e realnost, za nekatere so borba za pre\u017eivetje in za obiskovalce s severne poloble Zemlje so obisk raja. Nama so se enostavno zapisali kot \u010dudoviti koti\u010dki na Zemlji, ki bi jih \u0161e hotela do\u017eiveti in seveda deliti s svojimi najdra\u017ejimi. Zanimivo pa postane razmi\u0161ljanje, ko izve\u0161 novico: Dva meseca po najinem obisku in u\u017eivanju na \u0160rilanki so prav v krajih, kjer sva stanovala in se gibala, izvedli ve\u010d teroristi\u010dnih napadov, v katerih je bilo ubitih in ranjenih preko sto ljudi! Nori svet.<\/p>\n

\"\"<\/a>

Rajski oto\u010dek<\/p><\/div>\n

 <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Kak\u0161en Paradi\u017e se skriva v Indijskem oceanu! Ni \u010dudno, da so zapisi zgodnjih civilizacij ob ekvatorju vedno \u00a0omenjali pravlji\u010dna videnja. \u0160e danes je klatenje po ekvatorialnem morju, ko nas v Evropi stiska mraz, imenovano rajsko. Simpati\u010dnost malih oto\u010dkov na jugu Indije doda nori ob\u010dutek. \u00a0Z \u017eeno sva obiskala Maldive pred desetimi leti in spomini so […]<\/p>\n","protected":false},"author":2,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[],"class_list":["post-837","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-ostalo"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/837","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=837"}],"version-history":[{"count":20,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/837\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":941,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/837\/revisions\/941"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=837"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=837"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=837"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}