{"id":738,"date":"2018-10-05T20:54:10","date_gmt":"2018-10-05T18:54:10","guid":{"rendered":"http:\/\/www.stanelodrant.com\/?p=738"},"modified":"2025-01-23T10:44:42","modified_gmt":"2025-01-23T09:44:42","slug":"tri-cine-italija","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/stanelodrant.si\/?p=738","title":{"rendered":"TRI CINE – ITALIJA"},"content":{"rendered":"
\"\"<\/a>

Tri Cine<\/p><\/div>\n

Kar nekaj gorskih verig je, ki jih opisujejo kot najlep\u0161e bisere sveta. Tisto absolutno je zame vedno vpra\u0161ljivo. Opa\u017eam, da sem celo \u017eivljenje tak nejeverni Toma\u017eek \u2026 Jaz nikoli ne bom samozavestno in glasno trdil, da sem \u017ee videl vse najlep\u0161e, \u010deprav mi je bilo ponujeno veliko. Sre\u010da, radost, lepota, \u2026 vse je povezano z zornim kotom osebe. Tokrat je bila glavni krivec za gorsko radost moja \u017eena. Nekega popoldneva me je presenetila z izjavo, da bi kon\u010dno \u017ee enkrat pokukala k sosedom v Italijo in obiskala Dolomite. Uh, kako enostavno je na glas iztisniti to besedo Dolomiti. Zadevo pa je zakuhala \u0161e tako dale\u010d, da je \u017ee rezervirala preno\u010di\u0161\u010de v majhni vasici v dolini Cadore. Torej je misel postala dejstvo!
\nNekaj dni pred iztekom mojih po\u010ditnic sva se po hitrem zajtrku odpeljala proti Italiji. Da pot ne bi bila preve\u010d dolgo\u010dasna, sva naredila kro\u017eni na\u010drt. Pri tromeji Slovenija, Italija in Avstrija, pri Trbi\u017eu, sva se odlo\u010dila za pot proti jugu in pri kraju Tolme\u010d zapustila dirkalno cesto in mno\u017eice avtomobilov, ki so drveli proti Jadranu. Vra\u010dala naj bi se po avstrijskih cestah. Zares se je vo\u017enja v hipu spremenila. Ko \u017ee misli\u0161, da si opravil polovico poti, se obrne druga\u010de. Ne, ceste so bile \u0161e vedno lepe, urejene, a med po\u010dasnej\u0161o vo\u017enjo je postalo ve\u010d \u010dasa \u0161e za panoramske oglede. Ozke dolinice in prelazi so se po\u010dasi izmenjevali in tudi promet je postal prav po\u010ditni\u0161ki. Da so Italijani motoristi\u010dni in kolesarski norci sem \u017ee slutil, a tu sva do\u017eivljala potrditev. Gorski svet nam Slovencem ni tuj. Treba je priznati, da so ceste kljub vi\u0161inam zelo lepe, a na vrhovih prelazov je mrgolelo kolesarjev in pohodnikov. Tudi urejenih ko\u010dic in gondol, ki so izvabljale denar, ni manjkalo. Son\u010den avgustovski dan je bil. Pa vendar sem bil vesel, ko sva privihrala v najino dolinico Cadore in na\u0161la najin domek za eno no\u010d v obcestnem hotel\u010dku Bel Sit. \u0160ofer se je utrudil kljub lepi naravi in mirni vo\u017enji \u010dez prelaze. \u0160e pred mrakom sva naredila precej pametno potezo. Za naslednji dan sva si ogledala bli\u017enjo okolico. Mesto Cortina je umiralo v mraku in bilo je primerno, da sva ga obiskala brez \u010dasovne ihte. Ulice so bile polne ljudi, ki pravzaprav ne vedo, kako bi zaklju\u010dili vro\u010d poletni dan. Nad mestom so se bohotile gore, Monte Cristalo pa kakor da je iskal \u0161e zadnje dejanje poletnega dneva. Nato sva z Jadranko na\u0161la cesto do jezera Misurina in izto\u010dnico za obhod slavnih vrhov Tri Cine. Prvi dan se je lepo kon\u010dal.<\/p>\n

\"\"<\/a>

cortina d ampezzo<\/p><\/div>\n

No\u010d v obcestnem po\u010divali\u0161\u010du, v dolini Cadore, je minila hitro, saj v poletnih dnevih vendarle kraljuje zlata svetloba sonca. A no\u010dni spanec ni bil miren. Plaval sem po zapisih mojega dedija O\u017ebija. Bil je osemnajstletnik, avstroogrski vojak, tukaj je bil te\u017eko ranjen v prvi svetovni vojni, kot po \u010dude\u017eu so ga re\u0161ili nasprotniki in ga s prestreljenim plju\u010dnim krilom odnesli v italijanski voja\u0161ki lazaret \u2026, in pre\u017eivel je. Bogu hvala, po\u0161teni fantje! Kar zadovoljen sem se vrnil v sedanjost in sre\u010den opazoval Jadranko, ki je u\u017eivala v mirnem spancu. Son\u010dni \u017earki so tudi njo po\u010dasi \u017ege\u010dkali po li\u010dkah. Po zgodnjem zajtrku sva od doma\u010dinov dobila \u0161e nekaj koristnih nasvetov za na\u010drtovani dan. Zares sva se bala zastojev in horde turistov, ki sva jih opazovala \u017ee na prej\u0161njih prelazih in hrib\u010dkih. Narava in okolje sta \u010dudovita, toda cesta proti Cortini se je polnila z avtomobili in tistih dvajset kilometrov je postajalo \u0161e dalj\u0161ih. Bolj\u0161i ob\u010dutki so postali, ko sva zapustila mondeno mesto in za\u010dela pridobivati nadmorsko vi\u0161ino. Saj je bilo \u0161e vedno vse povezano s turizmom, le da so postajali turisti bolj in bolj podobni gornikom. Vi\u0161ina in lepote so razpr\u0161ile tudi ideje pohodnikov. Gorsko jezero Misurina je prevzelo nekaj turistov, tako da sva do cestne zapore pridrvela presenetljivo hitro. Ni naju zmotilo pla\u010dilo cestnine, le na glas sva jo primerjala s slovenskimi cestami: \u00bb Ej, ej, Slovenija!\u00ab \u010ce sva \u017ee pla\u010dala cestnino, sva jo kar dobro unov\u010dila. V zelo kratkem \u010dasu sva pridobila precej vi\u0161ine. Zadnje parkiri\u0161\u010de pred ko\u010do Auronzo je bilo na prvi pogled stra\u0161ljivo. Avtomobilov, pravzaprav plo\u010devine vseh \u010dlove\u0161kih izumov, je bilo noro veliko. \u010cestitam redarjem, ki so nas rutinirano usmerjali. \u0160e krave, ki so se pasle po robovih, bi morale biti zaradi varnosti privezane. Kon\u010dno sva postala gornika. Z visokogorjem imava izku\u0161nje in zato sva nahrbtnike res lepo nabutala s toplimi obla\u010dili kljub \u0161pici poletne sezone.<\/p>\n

\"\"<\/a>

Pot okoli Cin<\/p><\/div>\n

\u017de sem skoraj pokaral \u017eeno za uro zamude, a sem se spomnil, da pametni raje mol\u010dijo. Oblaki in meglice so pokrile skalovje in prvi vtisi v vi\u0161ini niso bili najlep\u0161i. Kakorkoli \u017ee bo, tukaj sva in okoli teh slavnih gor bova le pri\u0161la! Navzdol, pogled na jezero Misurina, pa je bil naravnost bombasti\u010den. Obsijano jezero in pravlji\u010dni pas zelenja okoli. Hladni veter, ki je v gorah itak spremljevalec, pa je dajal upanje za spremembo vremena tudi visoko zgoraj. Vremenska napoved ni bila slaba! Ker sva bila prvi\u010d v tem pogorju, nisva izbirala te\u017ejih poti. Po smerokazih in po skupinah turistov sva tudi midva izbrala enostavno pot po vzhodni strani proti zaveti\u0161\u010du Lavaredo. \u010ce se je v vi\u0161avah karkoli zbistrilo, sva hitro, prav nestrpno poslikala vrhove. Nisva bila povpre\u010dna turista. Najina oprema in kondicija sta pokazali, da sva sposobna \u0161e kaj ve\u010d kot horde turistov. Ponosen sem bil na \u017eeno. Tudi ko\u010do Lavaredo sva hitro pustila za sabo. Na majhnem prelazu nad ko\u010do pa je veter opravil svojo nalogo in razpihal oblake. Cine so se ponudile za fotografiranje. Sicer sva sestopala na severno stran, kjer so skale po\u0161iljale senco in hlad, a scena s popolno sliko Treh Cin je pretehtala vse te\u017eave. Pa saj jih pravzaprav ni bilo. Slovenci smo gorniki! Naslednjo ko\u010do Locatelli sva hitro opazila in sva jo zaradi lep\u0161ega vremena in glasne mno\u017eice ljudi kar ignorirala. Na\u0161la sva zavetje v skalicah in u\u017eivala v frontalnem pogledu na te slavne Tri Cine.<\/p>\n

\"\"<\/a>

Veter je opravil svoje delo<\/p><\/div>\n

Ko je veter opravil svojo nalogo do potankosti, ko se je razkadila vsa megla in tema z oblaki vred, potem so Cine za\u017earele v celoti. Sploh ni bilo zavedanja lakote po hrani, bil je trenutek gorskega miru in grabljenje du\u0161e \u2026 Pot nazaj, do parkiri\u0161\u010da, je speljana po zahodni strani Cin. A \u010de ima\u0161 sre\u010do in zadovoljstvo v sebi, ni te\u017eko premagovati bregov. Na koncu, pred avtom, so naju pozdravile krave in potrdile vedenje, da niso vse vijoli\u010dne barve. Ker so bile tako lepo okra\u0161ene z zvon\u010dki, sva jih seveda morala arhivirati za najinega vnuka Lana. Z italijanskim delom izleta sva bila super zadovoljna. Sedaj naju je \u010dakala \u0161e vo\u017enja \u010dez doline in prelaze v Avstrijo.
\nSpust z avtom, z vi\u0161ine dva tiso\u010d metrov, je bil evfori\u010den. Lep zaklju\u010dek italijanskega izleta je bil, pa \u0161e na koncu blagoslov Treh Cin sva dobila. Kaj bi \u0161e? Ni\u017eje se je za\u010delo ogrevati ozra\u010dje in o\u010di sva pasla po lepih zelenih jezerih, ki jih ne zmanjka v tem gorskem svetu. Cesta proti Toblachu je bila res u\u017eivancija. Ju\u017ena Tirolska ima ja velik turisti\u010dni sloves, a sedaj kakor da ni poletnega norenja! No, pa se je hitro zasukalo. Kmalu sva zavila v tiho dolino Antholzer, na sever, v smer Avstrije. Prozorna \u010disto\u010da, urejene ceste, zelena jezerca. Na levi stoji visoka gorska pregrada z imenom Schwarze wand. Vse se je odvijalo popolno kot v otro\u0161kih slikanicah, a le do rde\u010dega semaforja. Po zo\u017eenju doline v dolinico, tipi\u010dno za ostri alpski svet, je tudi cesta postala o\u017eja. \u0160e vedno je bilo okolje pravlji\u010dno, cesta je bila urejena, a postala je presenetljivo tesna. Stop! Stali smo pred semaforjem. Stojimo pred rde\u010do lu\u010djo. Stojimo, stojimo, stojimo \u2026 \u00bbJe mogo\u010de okvara na semaforju?\u00ab Ker se je okoli naju \u017ee nabralo veliko avtov in motoristov, sem bil vsaj malo potola\u017een. Po trideset minutni rde\u010di lu\u010di in po dolgotrajnem zehanju v stoje\u010di koloni smo tudi mi dobili zado\u0161\u010denje. Zelena!<\/p>\n

\"\"<\/a>

V Avstriji, St. Jakob<\/p><\/div>\n

Zapodili smo se po strmi \u00bbozkotirni\u00ab cesti in po dvajsetih minutah vo\u017enje v enosmernem prometu dosegli avstrijsko stran. Ali je ta visokogorski prelaz s to cestico mi\u0161ljen kot turisti\u010dna atrakcija? \u010ce si po\u010ditni\u0161ko razpolo\u017een, jemlje\u0161 pa\u010d vsako zadevo bolj mehko. Na vrhu prelaza pa, kot je na Tirolskem \u017ee klasika, nori stotine turistov. Mogo\u010de se tudi oni niso jezili na rde\u010do lu\u010d! Zaradi odprtosti gorskega sveta in lepote zelenega jezera, ki je na vi\u0161ini dva tiso\u010d metrov, sva hitro pozabila na to nemarno rde\u010do zaporo. Za\u010dela sva se spu\u0161\u010dati proti dolini Deferenggen v Avstrijo. Pravzaprav pa je bila Avstrija le ozemeljsko ozna\u010dena na zemljevidu. Migracije turistov danes ne \u0161tejejo dr\u017eav, ne mej. Za pozdrav v Avstriji nama je vreme lepo opralo avtomobil in strma cesta ni bila kaj prijazna. K sre\u010di se je dan preve\u0161al v zadnjo fazo in v Sant Jakobu sva se ustavila in preno\u010devala. Pono\u010di nas je pre\u0161la de\u017eevna fronta in no\u010d se skoraj ni hotela kon\u010dati. Jutro je bilo \u0161e vedno temno in nadelano z oblaki, midva pa sva bila turista brez zarisanih obveznosti in nisva preve\u010d godrnjala. Zajtrk se je zavlekel in lastnik hotel\u010dka Peter je tudi rad kramljal. Ni pa vedel za najino skrito \u017eeljo, da bi tudi avstrijski del izleta rada pre\u017eivela na polno. \u017delja je bila bli\u017eina Grossgloknerja. Realnost je bila, da tokrat gora odpade, a naj ne v celoti. Goro sva \u017ee ve\u010dkrat osvojila z ju\u017ene strani. Tokrat pa sva se zapodila proti gori po severni strani in seveda skozi lepo gorsko vasico Heiligenblut, ki ima zares svetovno lego. Kljub kislemu vremenu naju je \u017ee prvi pogled na vasico o\u010daral.<\/p>\n

\"\"<\/a>

Pravlji\u010dna vas<\/p><\/div>\n

V \u00bbbackstagu\u00ab sva v mislih videla strmo goro z ledeno, belo srajco. Tam se Grossglockner bohoti in izzivalno vabi. Pogosto se zgodi, da je duh mo\u010dnej\u0161i od materije. In verjetno je bilo to tisto, da sva si tako krasno predstavljala tega velikana. Rosilo je. Pri pla\u010dilu cestnine sem celo v smehu vpra\u0161al za popust zaradi vremena. Vrnjen je bil le nasmeh! Grossglockner Hochalpenstrasse je ena izmed zelo slavnih gorskih cest in kljub vi\u0161ini tudi turisti\u010dno zelo obljudena. Na kon\u010dnem parkiri\u0161\u010du, Kaiser Franz Josef Hohe, ki so ga spremenili v kar veliko gara\u017eno hi\u0161o, sva se lepo zimsko oblo\u017eila z obleko. Gora naju ni ni\u010d kaj prijazno sprejela. \u0160e ve\u010d. Z de\u017ejem in sne\u017enico naju je posvarila pred prevelikim pohlepom. Pa vseeno sva se po\u010dutila mo\u010dna. Sprehoditi sva se hotela ob ledeniku Pasterza in dose\u010di nekaj dodatne vi\u0161ine. Pred dvajsetimi leti sem s star\u0161i tukaj obiskal sosednji vrh in ko\u010do Oberwaldner. Ideja se je vseeno zdela uresni\u010dljiva. Skozi rudarske tunele, ki jih je kar pet, sva se dvigovala in kasneje kljubovala vremenu. Ko so se kon\u010dali rovi, sva na prepi\u0161nem terenu poleg mraza ob\u010dutila \u0161e vlago. Ni\u010d ni \u0161lo po na\u010drtu. Oberwaldner Hute bo pa\u010d stala zgoraj \u0161e nekaj \u010dasa. Pametni odnehajo, je pravilo, \u010deprav se kasneje tudi kesajo \u2026<\/p>\n

\"\"<\/a>

Grossglockner tokrat ni bil prizanesljiv<\/p><\/div>\n

Pa je bilo kar nekaj modrosti pri tej odlo\u010ditvi. V toplem avtomobilu sva lepo zamenjala mokra obla\u010dila in tudi mirno pomalicala zaslu\u017eene \u017eemljice. Pred sabo sva imela \u0161e dolgo pot proti domu.<\/p>\n

De\u017e je tisti dan hotel nadoknaditi vso suho poletje. Nazaj proti domu je bila avtocesta velik del pravi vodni bazen in \u0161ele Vrbsko jezero je ukrotilo to mokro nadlogo. Na po\u010divali\u0161\u010du ob Vrbskem jezeru sva ob pitju kave zaklju\u010dila najin izletni\u0161ki krog. Lepo se nama je godilo. Tri dni sva bila potepuha. Znala sva videti lepote sveta in se veseliti. Tudi to je sposobnost. Hvala za podarjeno \u2026.<\/p>\n

\"\"<\/a>

Grossglockner<\/p><\/div>\n

 <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Kar nekaj gorskih verig je, ki jih opisujejo kot najlep\u0161e bisere sveta. Tisto absolutno je zame vedno vpra\u0161ljivo. Opa\u017eam, da sem celo \u017eivljenje tak nejeverni Toma\u017eek \u2026 Jaz nikoli ne bom samozavestno in glasno trdil, da sem \u017ee videl vse najlep\u0161e, \u010deprav mi je bilo ponujeno veliko. Sre\u010da, radost, lepota, \u2026 vse je povezano z […]<\/p>\n","protected":false},"author":2,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[4],"tags":[],"class_list":["post-738","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-gore"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/738","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=738"}],"version-history":[{"count":19,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/738\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":945,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/738\/revisions\/945"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=738"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=738"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=738"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}