{"id":570,"date":"2016-09-12T08:06:37","date_gmt":"2016-09-12T06:06:37","guid":{"rendered":"http:\/\/www.stanelodrant.com\/?p=570"},"modified":"2025-01-23T10:50:37","modified_gmt":"2025-01-23T09:50:37","slug":"peak-lenin-kyrgyzstan","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/stanelodrant.si\/?p=570","title":{"rendered":"Peak Lenin – Kyrgyzstan"},"content":{"rendered":"
\"Masiv<\/a>

Masiv Lenin peak iz baze<\/p><\/div>\n

Ko sem bil otrok so me opominjali, da divjam. Kasneje so mi pravili, da sem vedno pol koraka prehiter. Sedaj ugotavljam, da sem vedno pol koraka prepo\u010dasen.<\/p>\n

\u017delje, ki so rasle v meni zadnja leta, so se kar same postavile predme v realnem svetu. Zunaj je sne\u017eilo, ko je zazvonil telefon: \u00bbHalo, tukaj Jurij\u00ab! Povabilo! Brez velikih stresov sem sprejel povabilo, kakor bi \u0161lo za pivo ali kavo. Povabilo je bilo za sodelovanje na odpravi Peak Lenin 2016, meseca julija. Torej sedemtiso\u010dak, Pamir, gorovje, katero je bilo \u017ee zarezano v moji glavi. Nekaj nejevolje je bilo pri\u010dakovati z dru\u017einskega kroga, a slutiti je bilo tudi nekaj ponosa.<\/p>\n

Kandidatov za odpravo nisem poznal in to me konec koncev niti ni zanimalo takrat. Se je pa Jurij predstavil kot vodja in to mi je po dosedanjih izku\u0161njah ustrezalo. \u010casa je bilo \u0161e dovolj in lotil sem se priprav sebe in tudi opreme. Ponosen sem na nekaj mojih prijateljev, kateri me vedno pametno usmerjajo. V\u010dasih take stvari spoznam tudi kasneje, a iz svojih dosedanjih izku\u0161enj sem se nau\u010dil vrline, ki \u0161teje mnogo. Poni\u017enost\u00a0 in strahospo\u0161tovanje gore sta nujna. Pogoste so postale poti v trgovine v Celovcu, kjer smo premetavali primerno opremo za mraz. V hladnih \u00a0dneh zime sem rinil v na\u0161e gore in v ti\u0161ini grabil po svoji du\u0161i. Pogovarjati se sam s sabo je \u010dudovito. Se je pa v zadnjem obdobju zgodilo marsikaj pomembnega okoli mene. Rodil se je vnuk, s katerim sva zelo povezana. Mali je res pravi biser. Da nisem bil preve\u010d v oblakih, je skrbel Jurij. Fant je izku\u0161en alpinist in gorski re\u0161evalec in ima \u0161e cel kup darov. Poleg vseh znanj pa je bistveno, da je \u010dlovek z du\u0161o. Pogosto se v te\u017ekih trenutkih zgodi, da vsak re\u0161uje le svojo rit in v takih trenutkih je dobro imeti dobrega bli\u017enjega. Z Jurijem sva bila \u017ee na mnogih \u0161picah in to me je hrabrilo. Andreja prej nisem poznal, je pa menda uspe\u0161en plezalec in prakti\u010dno doma v skalovju. In iz celotne skupine je na koncu ostala le ta prijateljska naveza treh. \u0160e sedaj menim, da smo bili zelo dobro telesno pripravljeni za na\u0161 cilj.<\/p>\n

\"Andrej,<\/a>

Andrej, Stane, Jurij<\/p><\/div>\n

Nekaj dni pred odhodom smo v moji gara\u017ei popisovali in pakirali opremo. Res te\u017eko verjame\u0161, \u010desa je \u010dlovek zmo\u017een v nuji. Toliko opreme, da bi potrebovali kar svoj avion! Tu se poka\u017eejo predvidevanje in izku\u0161nje prvi\u010d, kajti drugi\u010d, na gori je vedno le re\u0161evanje situacije. Ob spominu na instant hrano, se mi \u0161e sedaj obra\u010da \u017eelodec, a energija je prepotrebna. Pa je le \u0161lo to noro pakiranje!<\/p>\n

Bilo je zgodnje jutro, ponedeljek, ko smo se zbrali na ljubljanskem letali\u0161\u010du. Nenavadni ob\u010dutki te preplavljajo, ko pomaha\u0161 doma\u010dim, in ko odda\u0161 prtljago, \u017ee zadiha\u0161 nov zrak. Tokrat ni bilo problemov s te\u017eo torb, saj je tretja torba veljala kot \u00bbsportequipment\u00ab in je z lahkoto bila poslana v svet. Sicer pa smo se \u0161alili, da bomo itak malo shuj\u0161ali in za nazaj ne bo problemov s te\u017eo. Polet s tur\u0161kim letalom v Istanbul je udobno minil. Je pa bilo dolgo\u010dasno \u010dakanje za prestopanje. Letali\u0161\u010de se je prikazalo kot Babilonski stolp. Sre\u010devanje in kri\u017eanje ras in kultur sta tukaj res ogromna. Azija, Afrika, Evropa, Istanbul je prepi\u0161no mesto. \u010casovni zamik je bil tokrat \u0161tiri ure in ob dveh pono\u010di naslednjega dne smo prileteli v Kyrgystan, na jug dr\u017eave, v drugo najve\u010dje mesto, Osh. Letali\u0161\u010de samo ni bilo fascinantno, verjetno tudi zaradi smrtne-jutranje ure. So pa bili zanimivi policaji z ogromnimi kapami, kot da bi iskali senco na pla\u017ei. Mlada ex-Ruska dr\u017eavica \u0161e vedno mo\u010dno di\u0161i po svoji materi. Tudi agencija, ki je organizirala na\u0161e gibanje v dr\u017eavi, je bila \u010disto ruska. Ampak delovalo je! Jurijev predlog je bil, da smo takoj po hitrem, zgodnjem zajtrku uredili transfer proti gori. Tako smo \u017ee s prvimi \u017earki potovali na jug, proti meji s Tajikistanom, kjer stojijo te visoke bele pregrade, naravni okvirji te azijske dr\u017eave. Za avtomobil sem dolgo \u010dasa ugibal ali ga imenujem terenec ali kombi. V tem delu sveta hitro spozna\u0161 kaj je prakti\u010dno. Peturni prevoz je tudi dokazal kaj je racionalnost. V avtomobilu sta poleg nas in ogromno prtljage bila \u0161e dva \u0160panca in \u0161katle hrane za bazni tabor. Zadnji dve uri je izku\u0161eni \u0161ofer vozil kar po brezpotju. Ampak vse smo sprejemali s smehom, pa saj smo bili sami mo\u0161ki! Ko se vozi\u0161 vstran iz mesta, hitro opazi\u0161 na\u010din \u017eivljenja, ki se vriva v staro tradicijo. Moderne ceste so umetno vrezane v skalovje in se kot ka\u010de zvijajo \u010dez gorske prelaze. Kjer so rumene stepe, tam je la\u017eje. Ceste so \u0161iroke in ravne in totalno prazne. Edino oviro predstavljajo krave, konji, ovce, katere otroci, zdi se, celo zavestno pasejo ob cesti. Otro\u0161ki rde\u010di obrazki sledijo brne\u010dim \u0161katlam, ki prihajajo in spet izginjajo v daljavo. Ampak tu so pa res vsi obrazki enaki! Po \u0161tirih urah solidne vo\u017enje je \u0161ofer za\u010del riniti v belo gorsko pregrado. Zmanjkovalo je ceste in kljub poletnemu mesecu juliju je postajalo hladno. Tudi rumene stepe in \u017eivali so izginile. Bela barva visoko zgoraj nam je pokazala, kaj lahko pri\u010dakujemo v naslednjih tednih. Na\u0161a gora je fascinantna in je takoj opazna. Res, masiv mo\u010dno izstopa iz povpre\u010dnosti. Sedemtiso\u010dak je ponosno dvignil svojo glavo! Po uri totalne \u00bbrukalnice\u00ab in po poslu\u0161anju umirajo\u010dega motorja, nas je \u0161ofer le spravil do baznega tabora. Vi\u0161ina tabora je bila \u017ee zavidanja vredna, 3800 metrov nad morjem. Ni kaj, hlad je bil.<\/p>\n

Baza je bila vzorno postavljena in urejeni \u0161otori so bili v pravih matemati\u010dnih linijah. Vreme pa ni prikazovalo prevelike navdu\u0161enosti nad nami. \u017de ko pristane\u0161 na letali\u0161\u010du in ko najde\u0161 vso prtljago, ti na obrazu zaigra skriti nasmeh. Tukaj v baznem taboru smo, tudi zaradi mraza, hitro za\u010deli premetavati torbe. Realno stanje prispele prtljage po vseh teh poteh je bilo pomembno. Obetala se je tudi prva hladna, \u010deprav julijska no\u010d. Sicer je bil dan \u017ee zelo dolg in mo\u010dno nabit z dogodki in umirjanje in spanec sta kar silila \u010dez obraz, a izku\u0161nje so nam narekovale vrstni red dogajanja. Po dobri ve\u010derji v skupinski jurti, tako imenujejo velike ko\u017ene \u0161otore, smo \u0161e pred groze\u010dim nalivom opravili kraj\u0161i vi\u0161inski sprehod, ki bi nam koristil za aklimatizacijo in spanec. Dvignili smo se na vi\u0161ino \u0161tiri tiso\u010d metrov, na vrh Puteshestvennikovega prelaza in nato kar v diru prehitevali prve kapljice de\u017eja, ki so pokazale ljubezen gore do pri\u0161lekov. Hitro sem doumel bistvo in bil sem hvale\u017een za streho nad glavo.<\/p>\n

\"Baza<\/a>

Baza zjutraj<\/p><\/div>\n

Zjutraj v bazi pa je bilo presene\u010denje, kot se spodobi za tako nadmorsko vi\u0161ino. Kljub mesecu juliju je zapadlo pono\u010di pol metra snega. Doma bi v takem trenutku dejali zimska pravljica, tukaj julija pa enostavno sranje! Za en dan je zastalo vso gibanje in vsi na\u010drti. Sneg je pozno popoldan \u017ee skoraj izginil, a opomin gore je ostal prisoten, saj smo \u017eeleli riniti precej visoko. Ker smo se po\u010dutili mo\u010dne, smo prvi mo\u017eni dan hoteli na\u0161o bazo prestaviti v tabor ena \u2013T1. S takim manevrom bi si prikraj\u0161ali kak\u0161en dan mukotrpne hoje med bazo in T1. Izkoristili smo konje in nosa\u010de, ki se sicer v snegu no\u010dejo pogajati za no\u0161enje, a denar je povsod sveta vladar. Na\u010drt je bil dober, vendar sem v naglici pakiranja pozabil precej vitalnih zadev. Konji so rezgetali, mi smo seveda morali stehtati prtljago, ki je smela v T1 na konjskih hrbtih in vse se je odvijalo v hitrem tempu. Kasneje sem doumel, da sem res preve\u010d po\u0161teno nameril svojih dvajset kilogramov za nosa\u010de. A delo je za denar in tudi tu se \u017eivi od denarja in ne od nasmeha in u\u017eitkov. Kon\u010dno se je pojavil tudi na\u0161 vodnik, Artur. Bil je prijeten fant, vdan svojemu poslu. Jurij ga je najel za popoln uspeh na gori. Res se je kasneje pokazalo, da je bila poteza koristna.<\/p>\n

Bazo smo zapustili brez ihte. Zavedali smo se, da v zgornjih nadstropjih ne bo velike romantike. Za\u010detna smer proti T1 je bila \u017ee znana, saj smo se prvi ve\u010der pred spanjem gibali po tej poti v vi\u0161ino. Neugodje je povzro\u010dal novozapadli sneg, ki je marsikje brisal stezo in skrival skalovje. Ni kaj, vi\u0161ina je rasla. Andrej je skakljal kot kolibri kljub svojemu bremenu na hrbtu, sam sem se pa po\u010dutil kot utrujeni krokar. A kaj, ko so \u010drni pti\u010di tudi tu z lahkoto leteli in premagovali razdalje, le jaz sem bil utrujen, osebno prtljago smo vendarle nosili sami. Kljub megli se je dalo slutiti, da vedno bolj rinemo v \u00bbneko gmoto\u00ab. Kdaj nam bo gora le poklonila svojo sliko? Pa je vseeno minilo pet ur gibanja z veliko volje, da smo zagledali kotanjo pod steno in na\u0161 T1. 4500m! V naslednjih tednih bo tu na\u0161a glavna baza. Bila je zelo udoben domek. T1 je bil v zelo veliki kotlini pod glavno steno gore. Pravzaprav je stal na samem umirajo\u010dem ledeniku, ki se je valil dale\u010d navzdol proti stepam in jih napajal z vodo. Kotanjo so zapirali manj\u0161i vrhovi, katere smo izkoristili za aklimatizacijsko gibanje. Kakorkoli se \u017ee sli\u0161i, gibanje ledu in stokanje razpok je bil na\u0161 stalni radio! V za\u010detku je stra\u0161ljivo, a \u010dlovek je prilagodljiva \u017eival. T1 je imel tudi skupno jedilnico in celo kuharja. Za vi\u0161ino kot evropski Matterhorn je bila \u00bbtop ponudba\u00ab! Tu sem se prvi\u010d zavedel, kako kruta je vi\u0161ina. Sonca ni bilo opaziti, a skozi meglo so \u017earki ubijali in spremenili nepokrite dele telesa v opekline. Obraz se je dobesedno spremenil v pustno larfo. Ves nesre\u010den sem za\u010del \u0161e bolj spo\u0161tovati goro in vi\u0161ino.<\/p>\n

\"Jutra<\/a>

Jutra v T1<\/p><\/div>\n

Vreme se je na krilih vetra preko dneva ve\u010dkrat spreminjalo. A gora nam je le poklonila svoj sijaj, pa \u010deprav le za trenutek. Moj \u0161otor je bil postavljen tako, da sem se vrha gore lahko dotikal z roko kar iz spalne vre\u010de, lepota mi je bila na dlani, le tri tiso\u010d vi\u0161inskih metrov je bilo razlike. Razdalje, ki jih sprejemamo za tako tako, so v gorah tudi \u010dasovno strahovite. Tudi v T1 smo prele\u017eali dva dni, preden smo se odpravili vi\u0161je. Pono\u010di je vedno padlo nekaj novega snega, pokrilo luknje in smer ni bila ve\u010d enostavna. Odkrito povedano, po celcu in brez dobre orientacije ni di\u0161alo nikomur zakorakati proti T2. Tudi ruski alpinisti so se bolj ali manj spogledovali. Vse aktivnosti, katere smo po\u010deli v taborih, smo opravljali zgodaj zjutraj ali vsaj dopoldan. Preko dneva je sonce segrelo kotel in sneg preko razpok se je tanj\u0161al. Pre\u017eiveta lekcija z \u017earki pa mi je tudi pustila velik pe\u010dat tako na obrazu kot tudi v spo\u0161tovanju gore. Proti T2 smo zakorakali nekaj \u010dez polno\u010d. Trda tema, \u0161kripanje derez, kovinski zvoki opreme in rezanje po nosu in po prstih. Mraz je res potrdil vse tisto, kar smo prej lahko prebrali o tej gori. Iz mojih izku\u0161enj sem si \u010dim prej za\u017eelel dneva, kajti v gorah lahko dan spremeni situacijo. Teoreti\u010dno razdalja med taboroma T1 in T2 ni bila gromozanska, je pa strmina in \u00bbtiso\u010d vi\u0161incev kar polo\u017eila precej svinca v noge\u00ab. Poleg dihanja so sitnost povzro\u010dale razpoke prekrite s snegom. Problem je bila zbranost in potrpe\u017eljivost. Klo\u017ee, pr\u0161i\u010d, presene\u010denje. \u010ce smo bili prej kadarkoli brezglavi kolibriji, smo sedaj bolj spominjali na pu\u0161\u010davske kamele. Verjetno je bil ravno to razlog, da se je Jurij odlo\u010dil za zanesljivega vodnika Arturja. Artur je bil muslimanski Rus, mlad in nadobuden alpinist, ki je bil nagrajen z ruskim znakom \u00bbSne\u017eni leopard\u00ab. S svojo samozavestjo nam je vlival mirnost. \u010ce je kdo v na\u0161i navezi spominjal na planinskega pajka, potem je bil to prav gotovo Artur. Po sedmih urah, tudi \u017ee son\u010denje je bilo vmes, smo zagledali T2. Tabor je bil vsiljeno postavljen v strmino in vsak, ki si je hotel postaviti \u0161otor, je moral najprej ustvariti trdno, vodoravno podlago. Po hitri oceni je bilo v taboru \u017ee postavljenih okoli dvajset \u0161otorov. Takoj se je videlo, da bo bivanje v T2 veliko \u00bbbolj rezko\u00ab, pa tudi \u0161otor, ki smo ga na hitro postavili, je bil manj\u0161i, manj udoben. No, vi\u0161ina 5400m, nam je primaknila \u0161e svoje zakonitosti! Jurij je pri\u017egal gorilnik in s stopljenim snegom smo si ustvarili nekaj za \u017eelodec. V takih trenutkih se res spla\u010da potruditi in spraviti nekaj v telo. Ni enostavno, a vsaka pogoltnjena \u017eli\u010dka je vredna nalo\u017eba za naslednji dan. Preostanek dneva smo se skrivali v \u0161otoru enkrat pred \u017earki, drugi\u010d pred vetrom in snegom. Ja, ta gora je res prepi\u0161na in mrzla, kot opozarjajo \u017ee razni opisi. Andrej se je proti ve\u010deru kobacal po \u0161otoru ves prestra\u0161en. Odpravil se je nenavezan na \u00bbpraznjenje \u010drevesja\u00ab na rob tabora in zmanjkalo mu je tal pod nogami. K sre\u010di je zgrabil ledeni rob in obvisel zunaj luknje. Nikomur ni bilo do \u0161ale, da bi ga vpra\u0161al, kako je kon\u010dal s toaleto. \u010ceprav smo take dogodke \u017ee prej sre\u010devali pri drugih navezah, se nam je ta na\u0161a izku\u0161nja zares mo\u010dno zarezala in nas spremljala \u0161e celo odpravo.<\/p>\n

\"Spremenljivo<\/a>

Spremenljivo vreme na gori, slika s T2<\/p><\/div>\n

Prvi junak, ki se je zjutraj splazil iz \u0161otora, vedno je to bil Jurij, je za\u010del \u010dim prej topiti sneg in pripravljati vro\u010do vodo, ki nam je pomenila pija\u010do, hrano \u2026 in bila je darilo bo\u017eje. \u00a0Potrebno je bilo vztrajati, truditi se jesti, piti in naprej, navzgor, postaviti T3 na vi\u0161ini 6200m, na Razdelnayi! Kako enostavno si je to zamisliti in izgovoriti. Pravzaprav \u00a0tudi T3 ni bil dol\u017einsko dale\u010d, sta pa dve strmini obljubljali kar precej mu\u010denja. Nad sabo si opazil pikice. Vso sliko gibajo\u010dih pik ima\u0161 pred sabo, samo tvoje telo pa ne gre in ne gre. Za\u017eelel sem si biti tam blizu, a bile so to le pobo\u017ene \u017eelje. Pikice so imele \u017ee nekaj ur dela pred nami. Zagnali smo se v strmino. No, vsaj ga\u017eenje je bilo nekoliko prihranjeno. Strmina je res ubijalska, a tudi \u010dlovek je trmasto bitje. Tu v vi\u0161inah pomagajo le geli in sladka teko\u010dina. Ne energetskega gela, ne teko\u010dine ni potrebno pre\u017eve\u010diti. Re\u0161itev! Uf, in \u017ee \u010duti\u0161 nekaj v \u017eelodcu. Muka med T2 in T3 je bila velika. Spremenljiv sneg, luknje, veter \u2026, veliko je dejavnikov, ki se borijo proti eni sami \u017eelji, uspeti! Okolje gore postaja z vi\u0161ino \u010darovni\u0161ko lepo, da te kar omamlja in z lahkoto bi sede zaspal. Dobro je imeti ob sebi prijatelja. Ko se prebije\u0161 do vi\u0161ine za T3, na 6200m in se zave\u0161, da sploh \u017eivi\u0161, za\u010dne\u0161 postavljati svoj brlog. \u0160otor\u010dek je bil spet zelo majhen. Le do polovice \u00a0je zijal \u010dez vi\u0161ino napihanega snega, kar je pa bilo ugodno za boj z vetrom. Ko si v taki situaciji, se kmalu zave\u0161 luksuza ni\u017ejih taborov. A vizija uspeha, \u010deprav je cena stra\u0161na, te \u017eene naprej! Resnica je, da so prve aklimatizacije, prilagajanja na vi\u0161ino, res hude zadeve. Mislim, da tudi na fakulteti nisem do potankosti razumel pojma psihofizi\u010dna priprava in verjetno nisem bil edini. A \u010dlovek je bitje z vrha znanstvene klasifikacije \u017eivih bitij.<\/p>\n

\"Racionalno<\/a>

Racionalno gibanje, \u010dasa za razmi\u0161ljanje je bilo ogromno<\/p><\/div>\n

Vra\u010danje v ni\u017eja nadstropja je pesmica in tako smo se v enem dnevu spustili nazaj do T1. Proti T2 smo kar nenavezani noreli po osve\u017eilni zrak. Gibanje navzdol res prija kot hladno pivo, a kaj ko tudi preve\u010d piva postaja nevarno. \u0160ele zdaj sem zares hvale\u017een, da smo brez po\u0161kodb v res kratkem \u010dasu dosegli oba tabora. Zve\u010der smo v T1\u00a0 zasli\u0161ali helikopter, ki je letel re\u0161evat ponesre\u010denega Avstralca, ki je zgrmel med T1 in T2. Prvi\u010d sem v \u017eivo videl helikopter, ki se ni mogel dvigniti visoko. Letel je le nekaj metrov nad snegom. Vi\u0161ina nad 5000m je tudi za tehniko \u0161e vedno te\u017eava. V T1 nas je Jurij po\u010dastil s Cocacolo. Kako je prijala ta menda nezdrava pija\u010da na\u0161e civilizacije. V taboru na vi\u0161ini 4500m,\u00a0 smo zares u\u017eivali nekaj dni. Vro\u010da voda je bila, hrana je bila vrhunsko kuhana in \u0161otor je bil primerno velik. Resnica pa je, da smo bili preizku\u0161eni na ve\u010djih vi\u0161inah in smo bili \u017ee po\u010dasi dobro aklimatizirani in predvsem malo bolj poni\u017eni in hvale\u017eni za vsako dobroto, kar je vsekakor nujno za doseganje visokih \u00a0ciljev. Ni nas motilo sne\u017eenje, ne dnevi \u017ear\u010denja ubijalskega sonca, mogo\u010de sta bila skrita v podzavesti le strah in spo\u0161tovanje do ponovnega naskoka na goro. Jurij je imel pogoste telefonske stike z bratom, ki nas je obve\u0161\u010dal o vremenu na na\u0161i gori. Naj se sli\u0161i \u0161e tako nemogo\u010de, a napovedi iz Slovenije za goro Peak Lenin so bile matemati\u010dno natan\u010dne. Nove napovedi so grozile z orkanskim vetrom. V kotlu, kjer je stal T1 se veter sicer ni kaj prida ob\u010dutil, a divjanje oblakov na grebenu gore je potrjevalo vsakodnevno vremensko napoved. Mogo\u010de smo bili zares mesec dni prehitri, kot je menil Artur. Avgust je menda bolj miren in stabilen z vremenom. Da smo kon\u010dali z u\u017eivanjem, je bilo kar \u017ealostno, a dose\u010di \u017eelen cilj zahteva vse, zares vse! Vremenska napoved je to\u010dno dolo\u010dila dan, katerega bi bilo mo\u017eno dose\u010di vrh. Vse se je podvrglo tem uram za mo\u017een uspeh na gori! Zaradi sve\u017eega snega smo z veliko previdnostjo premagovali razbrazdane predele, preko katerih ni bilo enostavno, a samo dihanje in gibanje po smeri proti T2 sta\u00a0 bila \u017ee mnogo la\u017eja. Razdaljo smo premagali veliko hitreje kot prvi\u010d.<\/p>\n

\u0160otor v T2 je \u0161e stal solidno, sicer malo zasut s snegom, a to je bilo pri\u010dakovati. Je pa spet postalo neudobno skrivanje pred vetrom in snegom v majhnem \u0161otoru. Za veselje smo si poleg hrane iz vre\u010dk postregli \u0161e s posladkom. Na prst smo si stiskali tubo RioMare, katero sem hranil za dodatek k vi\u0161inski hrani. Tuba je kro\u017eila od roke do roke in nas razveseljevala. Vpra\u0161anje higiene je tukaj izvzeto, a verjetno tukaj tudi bakterije enostavno crknejo! No\u010d je minila v premetavanju v tesnem \u0161otoru. Proti jutru naslednjega dne smo se zelo hitro odpravili v mraz, v vi\u0161ji tabor. Zanimiva je za\u010detna taktika vzpenjanja. Je kar nekaj skupin, katere so se navidezno pripravljale za odhod, v resnici pa so \u010dakale junaka, ki bo utrl smer. Mi smo izkori\u0161\u010dali Arturja. Deloval je zelo mo\u010dno in suvereno kljub svoji mladosti. Smo pa tokrat za\u010deli podcenjevati goro in smo se vzpenjali nenavezani. Nekako v raznih situacijah hitro oceni\u0161 vrednost in smisel svojih dejanj. Tokrat se nam je posre\u010dilo.<\/p>\n

\"Razdelnaya,<\/a>

Razdelnaya, T3<\/p><\/div>\n

Smer na T3 je bila zame vsakokrat nora. Cela smer ti le\u017ei na dlani, ki jo enostavno dvigne\u0161 nad glavo, a osvoji\u0161 jo lahko le z velikim naporom v petih urah. A pet ur ni kratek \u010das. \u0160otor na T3, na Razdelnayi, na vi\u0161ini 6200m, pa je bil \u017ee bolj zasne\u017een. Veter in sneg sta se ga v tednu dni zares polastila in ga zdelala. Bil je dale\u010d od Home sweet Home, a brlog je bil! Kljub vsej \u017ealosti videnega si bil v trenutku sre\u010den, da ima\u0161 nekaj svojega, \u017ee postavljenega, kjer lahko odlo\u017ei\u0161 poleg du\u0161e \u0161e utrujeno telo. A tokrat se je \u010dutilo, da je \u017eiveti la\u017eje, \u00bbv sebi smo \u017ee imeli kri sne\u017enega leoparda\u00ab. Spet smo topili sneg in pripravljali hrano. Te\u017eko je opisati, kak\u0161no voljo mora\u0161 imeti za vsa taka dejanja v vi\u0161inah. Jurij je zares iz\u017eareval kot pravi vodja. V telesu se je videla utrujenost, a v o\u010deh si slutil lakoto po uspehu. Gore so ponosni simboli ve\u010dnosti. Norenje vetra in mraza pa sta bila brez ponosa. Ponosne so bile \u0161pice okoli nas, vse bele in gladke, skoraj lepe, le veter jih brez ponosa brusi. Mraz je ustvarjal kristale, veter pa jih je metal v na\u0161e obraze. Veliko sem razmi\u0161ljal o no\u010di in dnevu, ki bosta odlo\u010dilna in bosta pokrila vsa moja dejanja zadnjega pol leta in morda \u0161e ve\u010d. Sre\u010den sem bil \u017ee za dose\u017eeno vi\u0161ino, a vrh gore je vendarle nekaj popolnega. \u00bbBom jutri \u0161e ponosen\u00ab? Zaspal sem v \u0161otoru zasanjan od velikega pri\u010dakovanja! Verjetno je bila prisotna tudi hipoksija, saj so se sanje tako neumno prepletale. Spati v \u0161otoru na vi\u0161ini 6200m brez bole\u010din je Bo\u017eji dar. Ne vem kak\u0161no je bilo \u017eivotarjenje ostalih, a ura resnice, dogovorjenega starta proti vrhu, je prehitro pri\u0161la. Zvoki vetra in mraz sta ti zbijala voljo vstajanja iz zamrznjene spalne vre\u010de, tema in snopi \u010delnih lu\u010dk pa so ti govorili o gibanju ostalih. Mraz je bil \u017ee v \u0161otoru, zunaj pa je bila prava Arktika. Ostro je vse \u010desar se dotakne\u0161. Hitro, hitro s stra\u0161no voljo je bilo potrebno odreagirati v taki situaciji. Boj se je za\u010del,\u2026.a vedno se nekako izide in tudi kon\u010da.<\/p>\n

\"Pred<\/a>

Pred zaklju\u010dnim pristopom<\/p><\/div>\n

Nenavezani smo se spustili v temno kotanjo in se nato za\u010deli vzpenjati po dolgem grebenu gore, kjer je pihal veter s stra\u0161no mo\u010djo in metal kristale vsevprek. Po nekaj minutnem gibanju se je telo kon\u010dno malo ogrelo. Te\u017eko, te\u017eko sem \u010dakal prve son\u010dne \u017earke, ki bi lahko umilili veter. V\u010dasih tudi dan prinese spremembo vremena! Greben je na momente postajal prijaznej\u0161i in lahko si se skril za kak\u0161en rob skale, pogoltnil si energetski gel in se malo odpo\u010dil. Papir si enostavno prepustil vetru, ki ga je odnesel v vesolje. A mirovati, sanjati se v takih situacijah ne sme. Vse kar se ne premika, v hipu otrpne in se strdi. V vi\u0161inah so zakonitosti povsem druge. Veter in ledeni kristali, ki so nas bi\u010dali so postali sovra\u017enik \u0161tevilka ena, mraz pa je rezal na\u0161e roke skozi rokavice. Gora se nas je dobesedno otresala. Saj je bilo na trenutke tudi lepo videti valove belih vrhov na ju\u017eno stran, v Tajikistan, a tokrat situacija ni bila za romantiko. Prebi\u010dani smo se po \u0161tirih urah obrnili. 6600m nad morjem! Ali je to poraz ali \u2026. Verjetno ni bila slabost v energiji telesa, mislim, da je bilo ve\u010d napak v nespo\u0161tovanju vetra in mraza. Napoved vremena je bila \u017ee v naprej to\u010dno povedana, te\u017eavna, vetrovna. Te\u017eko je razumeti, da se lahko na enem mestu temperatura spreminja za petdeset stopinj. Sicer pa je bilo na grebenu gore \u0161e ve\u010d stvari, ki jih nismo razumeli! Pokopati vse, za kar se pripravlja\u0161 in odreka\u0161 pol leta, je huda preizku\u0161nja. V takih situacijah odlo\u010dajo trenutki mo\u010di in trenutki slabosti, ugodja, neugodja, a nagla odlo\u010ditev je le ena.<\/p>\n

\"Vra\u010danje<\/a>

Vra\u010danje proti T3<\/p><\/div>\n

Spu\u0161\u010danje proti T3 je bilo mu\u010dno za du\u0161o, a neverjetni u\u017eitek za telo. Vra\u010danje \u00bbnazaj na Zemljo\u00ab in bolj polno dihanje je po\u010dasi krepilo in ogrevalo telo in razum. 6200m nad morjem je \u0161e vedno spo\u0161tljiva vi\u0161ina, a telo se je v T3 odzivalo \u017ee popolnoma druga\u010de. \u0160e dolga pot je bila pred nami do T1, veliko dogodiv\u0161\u010din smo sre\u010dno pre\u017eiveli, mogo\u010de tudi ne zavedajo\u010d se. T1, kjer smo imeli bazo, nas je sprejel s polno topline. Ko nekako spravi\u0161 v mir svoje telo, te pa za\u010dnejo glodati po korteksu razna vpra\u0161anja, zakaj \u2026 Ta ve\u010dni zakaj, ki nas spremlja iz otro\u0161tva, mi ne da miru \u0161e danes. V bazi smo nekaj dni samo jedli in opazovali prekletstvo gore. Veter je vla\u010dil bela ogrinjala po gori in slutilo se je, da bo za nekaj \u010dasa gora zaprla svojo bli\u017eino. Internetne vremenske napovedi so to jasno napovedovale. Do vrnitve v na\u0161o lepo, mirno de\u017eelo Slovenijo smo imeli \u0161est dni \u010dasa. Teoreti\u010dno bi lahko opravili \u0161e en \u00bbnapad\u00ab! A vreme je res potrdilo Arturjevo trditev, da je julij vremensko bolj dinami\u010den mesec. Resnica je tudi, da ko enkrat pade\u0161 na takem izpitu, ti ostane na psihi hudi\u010deva hipoteka. Ni enostavno ve\u010dkrat potrkati na ista vrata. Andreja nisem poznal tako dobro. Zdaj vem, da bo fant do\u017eivel \u0161e veliko lepih in tudi takih izku\u0161enj, saj v njem stoje gore v polnem mladostni\u0161kem razcvetu. Za Jurija pa sem prepri\u010dan, da bo postavil ta te\u017eek Leninov nahrbtnik v kot in ga bo \u0161e dolgo opazoval. Fant ni vajen porazov. A \u0161e bo skalovja in vetra zanj! Ena od re\u0161itev je, da ima veliko darov, kateri mu lahko prina\u0161ajo tudi veselje.<\/p>\n

\"V<\/a>

V bazi na 3800m<\/p><\/div>\n

Pot od T1 do glavne baze smo prehodili v stilu pesmi Ti\u0161ina. Zaradi slabega vremena, ki je namo\u010dilo tla in skalovje je ilovnata podlaga postala neugodna. V vrhnjih nadstropjih je sigurno nametalo nov sneg, a to ni bilo kaj novega in predvsem zdaj je to bilo \u00bbpasse\u00ab! V glavni bazi smo prespali in \u010dakali na prevoz do mesta Osh. Misli letijo tako hitro, a tu so razdalje vendarle velike in jemljejo \u010das, kajti materija je \u0161e vedno ovira. Dolgotrajni, pet urni prevoz do letali\u0161\u010da sta popestrili dve kirgizijski \u0161olarki, ki sta vneto igrali igrice na svoj telefon. Otroci so povsod enaki in so prikaz \u010dlove\u0161ke prvinskosti, jaz pa sem si pohlepno \u017eelel biti kar na vrhu gore. Opazoval sem vetrovne stepe, na katerih je bilo kot zvezdic na nebu veliko krav in konjev. Spet sem gledal v masiv Lenina, kjer je divjala huda ura in si predstavljal \u0161otore v T3. Bilo je!<\/p>\n

Letali\u0161\u010de je spomnilo na na\u0161e civilizacijske norme, kljub no\u010dni uri poleta v Istanbul. Sedeti ure in ure v robotskih \u0161katlah brez gibanja je slaba navada, posebej \u010de si prej skoraj mesec dni \u017eivel v stiku z vesoljem na najbolj prvinski na\u010din. Hrano ti dobesedno polagajo v usta vsaki dve uri. Nato je pri\u0161la Slovenija in nadaljevanje mojega po\u010ditni\u0161kega \u010dasa. Tudi lepo, a povsem druga\u010de!<\/p>\n

\"...thinking<\/a>

…thinking a lot …mount!<\/p><\/div>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Ko sem bil otrok so me opominjali, da divjam. Kasneje so mi pravili, da sem vedno pol koraka prehiter. Sedaj ugotavljam, da sem vedno pol koraka prepo\u010dasen. \u017delje, ki so rasle v meni zadnja leta, so se kar same postavile predme v realnem svetu. Zunaj je sne\u017eilo, ko je zazvonil telefon: \u00bbHalo, tukaj Jurij\u00ab! Povabilo! […]<\/p>\n","protected":false},"author":2,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[4],"tags":[],"class_list":["post-570","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-gore"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/570","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=570"}],"version-history":[{"count":24,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/570\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":949,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/570\/revisions\/949"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=570"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=570"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/stanelodrant.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=570"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}