![\"Rastaman\"](\"http:\/\/www.stanelodrant.si\/wp-content\/uploads\/2015\/04\/IMG_0938.jpg\")
<\/a>Rastaman<\/p><\/div>\n
Ne upam si natan\u010dno dolo\u010diti leta, kdaj sem prvi\u010d videl \u010drnega \u010dloveka. Spomnim se le, da je pri\u0161el k nam s stricem, ki je imel slu\u017ebene stike v Ljubljani. Seveda je bilo za otroka noro videti tako bitje! Ej, temni fant je bil druga\u010den. Niti v Avstriji pri moji babici niso imeli takega, \u010deprav so v mojih o\u010deh imeli vse. No, \u010das se je zasukal in tako \u010dudo sem postal jaz v glavah drugih na \u00bb\u010drnem otoku\u00ab, na Jamajki. \u0160e en dokaz ve\u010d, kako relativno je na\u0161e \u017eivljenje.<\/p>\n
Za pomnjenje dru\u017einskega dogodka \u00a0je \u017eena izbrala sanjsko potovanje. Mrzlega februarja potikati se po Karibih je za nas trenutno res eksotika in ko izgovori\u0161 Jamajka, potem vsaj nekaj trenutkov obstane dihanje. Res sva se zadeve lotila druga\u010de, kot obiska na na\u0161em Jadranu. Ra\u010dunalnik, blogi in knjige, vse take stvari ti osvetljujejo drzne ideje. Jadranka se je trudila in sestavljala popotni na\u010drt, sam pa sem nesramno u\u017eival v beli zimi zunaj tople hi\u0161e. Velikokrat\u00a0 mi je kar za\u0161umelo v glavi, ko sem \u010dutil njeno energijo vlo\u017eeno v to obetajo\u010de potepanje. Za tako dogodiv\u0161\u010dino se je vredno potruditi, da vsaj zmanj\u0161a\u0161 presene\u010denja, ki itak \u010dakajo kot la\u010dni komarji na pri\u0161leka. Pa nekako \u0161e gre sanjati, dokler ne pla\u010da\u0161 letalskih kart. A s prvim polo\u017eenim denarjem postane zadeva resna.<\/p>\n
Dve osebi, dve prtljagi. Resni\u010dno bi lahko vso garnituro oblek spravil kar nase, kov\u010dek pa simboli\u010dno vla\u010dil prazen. Zunaj je \u0161e bila zima, \u010dez nekaj ur pa kar poletje! No in kaj potrebuje\u0161 poleti? Za\u010dela sva zgodaj zjutraj v temni, mrzli Ljubljani. Hvala ne\u010daku za taksi usluge. Je sicer najve\u010dji zaspanec, kar jih poznam, a zame je storil juna\u0161ko dejanje. Na\u0161e letali\u0161\u010de je res simpati\u010dno, miniaturno. Stopi\u0161 pri vhodu tri korake v levo, odda\u0161 prtljago, gre\u0161 dva koraka ve\u010d v desno in tam te \u017ee uradniki pospremijo v \u00bbzra\u010dni stroj\u00ab. Odletela sva v M\u00fcnchen. Sam prvi polet ni vreden posebne omembe. \u010ce \u017ee primerjam z dogajanjem v naslednji urah, sem tu gledal obraze potnikov na letalu in si predstavljal njihove misli. \u0160e sede\u017e, na katerem sem ubijal \u010das, je hitro postal zoprn. Pogledi skozi okno na gore, na njihove bele ovratnike, so izgubljali sijaj. Nad \u00a0M\u00fcnchnom\u00a0 smo zarili v gosto, sivo brozgo megle in pristali. Visoke temperature so bile, zrak pa tako nabit in umazan, da si zares prepoznal \u00bbpot dale\u010d od Raja\u00ab! Ja, de\u017eela, mesto \u2026. Za gigantsko letali\u0161\u010de pa \u017ee potrebuje\u0161 nekaj izku\u0161enj. Orientacija in \u010ditanje letalskih kart nama ni delalo problemov. \u010ce se znajde\u0161 v ju\u017enih krajih, potem si na severu car! A vseeno so letali\u0161\u010da Babilon. Napolniti Boeing 767 s tristo potniki za polet ni pi\u0161 vetra. In taka letala pristajajo in vzletajo vsakih trideset sekund. Ja, tu v samem brezdelju, pri \u010dakanju v vrstah potrebuje\u0161 mo\u010d. A komi\u010dno je tudi, da si sre\u010den, ko najde\u0161 in sede\u0161 na svoj to\u010dno dolo\u010den sede\u017e, se nato zaupa\u0161 tehniki in stevardesam, ki ti z nadetim nasmehom posku\u0161ajo kraj\u0161ati ure. A ura ima vedno \u0161estdeset minut in ur je bilo enajst! Tokrat je bil polet res ubijalski. Enajst ur \u010dasa za nenehno premetavanje svojih misli v glavi je res veliko. Saj je kratko\u010dasenje z letalsko hrano, pa po\u0161iljka pija\u010de po izbiri, pa nasmeh letalske deklice \u2026, a potnik res doka\u017ee, da je \u010dlovek trpe\u017ena \u017eival. Po vsem tem premetavanju iz ene ritnice na drugo je bilo zanimivo dogajanje pri pristanku na vmesni postaji, na letali\u0161\u010du Santa Clara, na Kubi. Prileti\u0161 s severa, ima\u0161 \u010dasa zdaj na pretek in tvoje zaznavanje se povsem razlikuje od obi\u010dajnega. Skozi okno sem opazoval letali\u0161ko dogajanje. Prizor zunaj letala je bil zna\u010dilen za ju\u017ene de\u017eele. Kot na lokalnem avtobusu se je zamenjalo nekaj potnikov, nas glavnina pa je le te\u017eko pri\u010dakovala odhod na Jamajko. Hierarhi\u010dno obna\u0161anje \u0161tevilnega slu\u017ebenega osebja do tistega zadnjega, ki je \u00bbmigal\u00ab, je pa\u010d normalno! Ampak, son\u010dna o\u010dala so nosili vsi ne glede na funkcijo. \u010cez debelo uro smo tudi mi prileteli na cilj!<\/p>\n
\u00bbJamaica, Montego Bay, No problem!\u00ab Pa ni bilo vse tako lahkotno,\u00a0 kot je pri\u010dakovati v teh de\u017eelah. Po pristanku letala in po prehodih skozi razne uradni\u0161ke koridorje nama je prekinil veselje debeli \u010drnuh, ki je zahteval pla\u010dilo vstopne vize. Obna\u0161al se je, kot da \u0161e ni sli\u0161al za najlep\u0161o dr\u017eavo na svetu, Slovenijo. Prerekanje o Evropski uniji ni uspelo in olaj\u0161al naju je za dober kup denarja. Seveda, po prvih spolzelih dolarjih je zadeva \u0161la hitreje, tudi prtljaga se je na\u0161la in na\u0161el se je \u0161e hitri prevoz do hotela. Dan je bil dolg, nabit z dogajanji in bila je \u017ee krepka no\u010d. \u0160e pred spanjem sva se v hotelu pri ve\u010derji sre\u010dala z nem\u0161kim troj\u010dkom, s katerim naj bi v naslednjih dneh skupaj kri\u017earili po Jamajki. Vodi\u010dka je bila Gerti. \u017de dvajset let \u017eivi na otoku. Rudolf in Andrea iz Regensburga, ki sta isti dan priletela iz Havane, pa sta bila najinih let. \u017de na prvi pogled mi je kombinacija ustrezala, saj sem ocenil glede na leta, da bodo naslednji dnevi umirjeni kljub na\u010drtovani poti. In nisem zgre\u0161il.<\/p>\n
Urni zamik je o\u010ditno deloval in naslednje jutro sva se kljub burnim dogodkom prej\u0161njega dne z lahkoto prebudila v \u010dudovito jutro. Res, sonce in dvajset stopinj \u00a0je v Evropi za februarsko jutro pravljica.<\/p>\n
<\/a>Policija na Jamajki<\/p><\/div>\n
A tu je pravljic veliko. Bo\u017eanje glasbe Beach Boys \u2013 Kokomo Aruba Jamaica \u2026, te nosi omamljenega po barskih terasah, tropsko sadje, rum punch, duh jutranje kave in sladek vonj tobaka, u\u017eivanje pod sen\u010dniki, kar vse u\u017eitke naenkrat bi hotela posrkati, \u2026 in da morje ne\u017eno valovi , to je itak znano! Ko pohajkuje\u0161, opazuje\u0161 druga\u010den svet, gleda\u0161 sme\u0161ne, \u010drne policaje z belimi kro\u017eniki na glavah, se sploh ne zaveda\u0161, da si pravzaprav tu \u010dudo ti. Druga\u010dnost, pa \u010deprav kakr\u0161na koli je zelo opazna povsod. Pojavil se je Kenroy, \u010drni mladeni\u010d, ki se je predstavil kot na\u0161 \u0161ofer za naslednje dni. Res je bil prijeten in uslu\u017een fant, a je \u017ee vedel zakaj. To je njegov poklic in seveda, poklic opravljamo zaradi denarja. Brez ihte, na easy, zares, kot se spodobi na jugu, smo zapustili Montego Bay.<\/p>\n
V kombiju nas je bilo \u0161est potnikov, popolnih neznancev, ki pa se je v naslednjih dneh \u010dudovito ujelo v prijateljsko dru\u017ebo. Pot nas je vodila na ju\u017eno stran otoka. Ceste so v sredini otoka strahovito slabe, a Jamajka nas je prevzela. Veliko vode, bambusovi gozdovi in kokos, sladkorni trs, barve in sade\u017ei o katerih \u0161e sanjal nisem, so povsod, \u010de si jih le po\u017eeli\u0161. Ob cestah stojijo stojnice, na katerih si lahko napase\u0161 vsaj o\u010di. Po izku\u0161njah sem zelo pazljiv pri preizku\u0161anju hrane v tujini. A kmalu nas je ponudba zanesla in spustili smo se v \u00bbbarvni riziko\u00ab. Na cestah smo sre\u010devali nenavadne ljudi. Goli, pol goli, a vsi s pre\u0161ernim nasmehom in dvigom roke pozdravljajo in oddajajo veselje. Danes, iz distance razmi\u0161ljam in se lahko po\u0161teno vpra\u0161am, kdo je pravzaprav normalen \u010dlovek. Na Jamajki so temperature konstantne in za pre\u017eivetje so potrebe in vrednote precej druga\u010dne. Ljudje se pa\u010d ne ozirajo na na\u0161e norme \u017eivljenja. Kot vsaka vesoljna zadeva pa ima tudi Jamajka svojo temno stran. Kak\u0161no svinjarijo so tu po\u010deli belci v zgodovini. Zbirni center za \u010drnce, za podljudi, za Ameriko! Verjetno zaradi te migracije izhaja razli\u010dnost osebkov. \u00bbNi, da ga ni!\u00ab Na poti smo opazovali ogromne, urejene planta\u017ee sladkornega trsa, ki so \u0161e vedno di\u0161ale po su\u017enjih. Ustavili smo se v tovarni ruma Appleton, znanega po vsem svetu, ogledovali smo si pridobivanje sladkorja in destilacijo alkohola. Rum je njihova formula ena izvoza. Na ogromni reki Black River smo se vozili med krokodili, ki pa so delovali precej omamljeni od vro\u010dine ali pa so \u017ee naveli\u010dani poziranja. Proti ve\u010deru smo le na\u0161li svoje zato\u010di\u0161\u010de. Na\u0161 mali hotel\u010dek je stal na pe\u0161\u010deni pla\u017ei in se stapljal z zvoki ne\u017enega valovanja Karibskega morja. Februarja, ob sedmih zve\u010der, sem zaplaval v omamno topli vodi! Za popestritev no\u010di smo najeli \u010dolni\u010dek in obiskali Pelikan bar. Iz bambusa narejena koliba \u00a0je stala kot Benetke na vodi. \u017de na dale\u010d je bilo zavohati pija\u010do, sladko dimno omamo, \u2026 nirvana. Koliba in ponudba je bila za nas presenetljiva. V \u00bbbaru\u00ab ni bilo bitja stoje\u010dega na nogah. Tudi glasba, ki se je tiho zlivala z valovi morja, je totalno ustrezala dogajanju. Ni se bilo \u00bbpametno predolgo zadr\u017eevati na mirnem oto\u010dku\u00ab!<\/p>\n
Zajtrk je na takih potovanjih dvorezna zadeva. Imena hrane itak ne razume\u0161 in \u010de si zares la\u010den je najbolje naro\u010diti kontinentalni obrok. Kar ustrezno je bilo, da nas je bilo ve\u010d in smo si v sili tudi kak kos hrane \u00bbposodili\u00ab. Pe\u010dene banane na osemindvajset na\u010dinov pa\u010d niso obrok za cel dan. Vo\u017enja od Black Riverja proti Kingstonu je po zemljevidu videti kar dolga in kljub dejstvu, da je to glavno<\/p>\n
<\/a>Barve tudi pri hrani<\/p><\/div>\n
mesto, so me ceste spominjale na odmaknjen svet. Mesta Santa Cruze se spomnim po pra\u0161nih in vro\u010dih ulicah. Dnevni izkopi boksita tudi na sanjski Jamajki spreminjajo podobo narave. So pa ogromne planta\u017ee sladkornega trsa spet in spet pisale svoje zgodbe. Na tratah so se pasli konji, govedo in prenekatere ograde so bile bolj simboli\u010dne. Na\u0161 \u0161ofer je tudi kdaj refleksno ohranil \u017eivljenje kak\u0161ni kravi ali \u010dloveku rastafariju. Rastafarijanstvo \u00a0je gibanje, ki poveli\u010duje etiopskega cesarja in je precej filozofsko pogojeno. Vidi se pa, da je tako kot vsako gibanje razdeljeno na \u00bbmoderne \u010dlane\u00ab in resni\u010dne raste. Vmesni postanki so zaradi vro\u010dine postajali kar dobrodo\u0161li. Zares se je \u010dutila tudi gorska Jamajka. Jamajka ima dva tiso\u010d metrov visoke gore, ki pa so precej enostavno prevozne. Tudi mesta tiso\u010d metrov nad morjem niso ni\u010d posebnega, prav prijetno se diha! Uf, v kak\u0161nih zaveti\u0161\u010dih \u017eivijo ljudje!<\/p>\n
Za Kingston, ki le\u017ei ob morju, niti vedeli nismo, kje se je za\u010del. Kot vsako milijonsko mesto, je tudi Kingston obdan z barakarskimi naselji, ki ti razburkajo razmi\u0161ljanje o \u017eivljenju. Skoraj polovica<\/p>\n
<\/a>Legenda<\/p><\/div>\n
Jamaj\u010danov \u017eivi v tem mestu in na zelo razli\u010dne na\u010dine i\u0161\u010de pot v lep\u0161i svet. Smo pa hitro opazili plakate s slikami Boba Marleya in kasneje ob\u010dutili, da to ikono dobro izkori\u0161\u010dajo. Ponosni so tudi na svoje svetovno znane atlete. \u0160ofer nam je razlo\u017eil, da se njihovo velemesto deli v tri skupine: Beverly Hills, New Kingston in Downtown. Ko sem vodi\u010dko sprovociral, zakaj nam ka\u017eejo le lepe in nove stavbe in parke, je bil odgovor res pragmati\u010den. Ljudje so pa\u010d taki, da radi vidijo le prijetne zadeve. Res, zgodovina Jamajke se je in se \u0161e vedno su\u010de okoli bogastva in izkori\u0161\u010danja ljudi. Pred no\u010djo smo obvezno obiskali muzejsko hi\u0161o slavnega sina Jamajke, Boba Marleya. \u00bbPeace, Love and Happiness,\u00ab je bil njegov slogan. Marley je svetovno priznan glasbenik in je bil velik borec za pravice \u010drncev. Zanimivo, da je \u010dlovek, ki ga dr\u017eavna politika nikoli ni marala, sedaj postavljen na piedestal in z njim se slu\u017ei lepe denarce. Kipi, plakati, glasba, obla\u010dila \u2026 lasulje, vse to je Marley, a nisem se mogel znebiti ob\u010dutka, da je sedaj bolj vzornik bogatih turistov kot pa domorodcev! Na tem otoku je veliko \u00bb\u010drnega\u00ab.<\/p>\n
Preno\u010dili smo v zelo lepem hotelu, na piratskem rtu Port Royal, nedale\u010d stran od velemesta. No\u010dni Kingston nam je bil na dlani, ves lep, \u010daroben, v lu\u010dkah. A glede na zapisano stopnjo kriminala je bilo kar primerno, da je bil vmes pas morja. Naslednje jutro nas je pozdravilo smejo\u010de sonce in po dobrem zajtrku smo zapu\u0161\u010dali glavno mesto Jamajke. Zapustili smo morje in se po ozkih dolinah vozili na drugo stran otoka. Bambusovi gozdovi, barvna vegetacija, \u010darobni zvoki ptic in presenetljivo veliko sladke vode. Planta\u017eni nasadi in botani\u010dni vrtovi so v tropskih krajih res vredni ogleda. Kjer je voda, tam je bogata flora. Za nas iz mrzlih predelov sveta je zares ves tropski pas eno samo navdu\u0161ujo\u010de dogajanje. Di\u0161ave in prehrana, ki jo smatramo kot balzam du\u0161e, tu rastejo kot trava. \u010cez Blue Mountains , dva tiso\u010d metrov visoko gorovje, smo se pripeljali nazaj na severno stran otoka, v staro kolonialno mesto Port Antonio. Spet je postalo vro\u010de. V teh starih pristani\u0161kih mestih je \u0161e veliko vidnih ostankov zapu\u0161\u010dine \u0160pancev in Angle\u017eev, ki so s trdo roko gospodarili domorodcem in ogromnemu \u0161tevilu \u010drnih su\u017enjev, katere so vozili prek Atlantika v ta zbirni center. Kljub krutosti gospodarjev pa je prihajalo tudi do neke stopnje napredka posameznih predelov pokrajine. Fantasti\u010dno lepi zaliv\u010dki in zeleno morje \u0161e vedno prina\u0161ajo ogromno kapitala na otok. Najve\u010dji mogotci si postavljajo vile kot v raju. Filmska industrija je posrkala najlep\u0161e ko\u0161\u010dke otoka in \u00bbModra laguna\u00ab ni le filmsko narejena rajska laguna. Tudi preno\u010dili smo v pravem hotelu za filmske zvezde. Hotel je bil nekdaj gra\u0161\u010dina dinastije Thurn und Taxis!<\/p>\n
Jutro pa tokrat ni podarilo sonca. \u0160e vedno smo bili v poletnih obla\u010dilih, kar je logi\u010dno za tropski pas, a vro\u010dine ni bilo. Proti zahodu so se nabirali temni oblaki. Misli so bile usmerjene na dogodiv\u0161\u010dine na Rio Grande, na splavarjenje na Veliki reki. A \u017ee po uri vo\u017enje v sredi\u0161\u010de otoka je bilo jasno, da bo dan stra\u0161ansko moker tudi druga\u010de. Rio Grande je res velika reka, a tudi nebo nad Jamajko je lahko sila neprijetno. V tropih navadno ne padajo kapljice, ampak se de\u017e zliva v zavesah. Suh in moker si kar v intervalih. Seveda bi bilo mikavno stopiti na nenavaden bambusov splav. A \u010demu bi sploh posku\u0161al ostati suh in krepko pla\u010dati agenciji? Zaradi spremenljivega vremena smo se odlo\u010dili raje za ogled in degustacijo nenavadnih rastlin na bli\u017enji farmi Sun Vally. Hitra odlo\u010ditev, a ni bila slaba. Ja, voda je mana za rastline in \u017eivali. Kot so v cerkvenih knjigah narisani rajski vrtovi, taki so v tropskem pasu \u00bbrastlinski gradovi\u00ab! Barvne in<\/p>\n